Jutro, kot vsako drugo. Zunaj še čista tišina in trda tema. Mesto še spi. Sem in tja se oglasi kakšen ptič, ki sporoča, da bo sonce vzšlo. “Sreda je in danes bi moral še prej vstati, ker ima preduro,” pomisli ona. Ona? Budilka, ki že celo noč stoji na nočni omarici in se pripravlja na svoj veliki trenutek, ko bo napočil čas, da se oglasi. Tekom noči se prav nič ne sprosti, ker je navita, in napeto čaka, da bo odbilo 5.45 zjutraj. Vsa je na trnih, rada bi se oglasila že prej, pa se ne sme. In se tudi ne bo. Zato, ker se nanjo lahko vedno zaneseš, ker se točno drži ure. Kakopak!

Bliža se, ura je že 5.40. “Uh, še malo, še par krogov s sekundnim kazalcem,” vztrepeta. Zdi se, da je sekundni kazalec kar malo poskočil od navdušenja, kajti sedaj pa se res že bliža čas. Zdaj, bi lahko že skoraj odštevali. Nemir narašča, vendar v čisti tišini budilka počaka, da odbije točno naviti čas. Še malo in … “BRRRRRRRRRRRRRRRRRRRRRRRRR!”, veselo brni in poskakuje na omarici.

Andrej, 13-letni lastnik budilke, se ne zgane.

Budilka nadaljuje svoj marš: “BRRRRRRRRRRRRRRRRRRRRRRRRRRRR!”

Nekaj se premika, roka je. Prihaja in … BUUUUM! Treščilo jo je po glavi. “Aaw. Boli!” zajavka v sebi in v sekundi utihne. In, vsako jutro je isto. Na vrhu ima gumb za utišanja alarma, ki pa je hkrati tudi gumb, za 10-minutni dremež. Andrej ne daje vtisa, da se je zares prebudil. Obrnil se je stran od budilke, glavo zaril še globlje v vzglavnik in se pokril z odejo čez ušesa.

“Uh,” zavzdihne budilka, “vedno je isto! Ampak, ok, velja, imam točno 10-minut, da se ponovno lahko oglasim. To bo tako fino,” pomisli, medtem ko zbrano odšteva sekunde. Po eni strani ima rada, da ljudje dremajo, ker potem ima v enem jutru večkrat možnost, da se oglasi in poskuša zbuditi ljudi. Po drugi strani pa jo to, da jo ves čas tolčejo po glavi, z njo niso nikoli nežni, zelo boli. Pa ne samo po glavi, boli tudi dol, v srčku, pri koleščkih njenega mehanizma. Včasih v temi lomastijo s tistimi predolgimi rokami in že večkrat se je zgodilo, da so jo zvrnili po tleh, kar pa je res neprijetno. Padec z višine še nikoli ni bil prijeten. Pa tudi koleščka se lahko pokvarijo in zgodi se lahko najhujše, da bi se slučajno zamaknila in ne bi bila več točna, kar pa se za budilko sploh ne spodobi. Zvrnjena na bok ob postelji na tleh pa tudi ne zveni tako dobro, kot pokončno in ponosno, če stoji na omarici. Še malo in 10-minutni dremež bo minil. Nikoli se tako ne ujame v svoje misli, da bi jo čas prehitel.

Čas je vse, kar ima in na kar se vedno lahko zanese.

Še malo in … “BRRRRRRRRRRRRRRRRRRRRRRR!” brni vztrajno.

Njen drugi poskus za zbujanje se je ravno tako klavrno končal. Andrej se je ponovno stegnil in pritisnil na dremež, kar se občuti skoraj tako, kot da bi ti nekdo na hitro in močno možgane pritisnil malo bolj v glavo. Boli!

“Oh, ja, že vidim, to je eden tistih dni, ko po torkovem večernem treningu res težko vstane. Moram dati vse od sebe, da pride na to preduro. Zato me ima. To je moja edina in najbolj pomembna naloga, ki jo imam in moram jo opraviti z odliko,” si misli že dvakrat udarjena budilka, ki pa je še vedno precej zavzeta, da ga zbudi. Udarci je ne ustavijo, da bi si premislila ali pa mu celo zamerila in se ne oglasila več. Skrbi jo le, da bo zamudil, kajti, vlak pa res ne čaka.

“Joooooj, če bi lahko, bi se oglasila prej, res bi se,” v stiski razmišlja budilka in se nikakor ne zmore domisliti načina, da bi Andreja že končno dvignila iz postelje. Ima še zadnji poskus, da ji uspe. Zbere vse moči in komaj čaka, da zasliši v svoji glavi še zadnji “tak”, da odbije pravi čas in ponovno lahko zazvoni.

“BRRRRRRRRRRRRRRRRRRRRRRRRRRR!”

“Ja, uspelo mi je!!! Andrej se premika, dejansko bo vstal. Jaaaaaaa, zmagala sem in uspela sem zbuditi in dvigniti zaspano glavo. Oh, danes sem prav res ponosna nase,” navdušeno vriska budilka, še preden zazna, da je Andrej zgolj zagodrnjal, se obrnil proti budilki, jo še enkrat močno udaril po glavi in zabrisal v predal nočne omarice.

“Neeee, pa saj to ne more biti res. Ne morem verjeti. Pa tako dobro je kazalo, da mi bo tokrat res uspelo. Pa, ne v predal!”, zacepeta budilka, kot da bi želela sporočiti, da se ji godi krivica. Saj ne, da se boji teme v predalu, sploh ne, saj večino budnega časa preži na pravi čas ravno ponoči, ko ljudje spijo in je trda tema. Ampak, tam notri pa je tako neprodušno, prav nič se ne sliši ven. “Kako bom uspela dvigniti to zaspano glavo, če sem pa ujeta in zaprta tu notri?” obupano razmišlja budilka v predalu, kamor je bila vrženo direktno na trebuh. Tako, da če bi slučajno odprl predal, niti ne bi videl, koliko je ura. “Kot, da me ni,” zavzdihne.

Budilka v sebi ponovno zaihti. Ne more verjeti, da ji je spet spodletelo. Andrej bo zamudil vlak in to samo zaradi nje. Samo zato, ker ona ni bila dovolj vztrajna, dovolj glasna, dovolj prodorna, dovolj budilka, da bi ga lahko zbudila in pripravila na ta dan. Zdaj ni več vklopljena funkcija dremeža in nima načina, da bi mu pomagala, da zares vstane.

V predalu ihti in obupuje, kako je to mogoče, da je nihče ne mara. Da je nihče ne sliši, da sploh ni opažena. In, vse, kar dobi, za dobro, točno in vestno opravljeno delo je klofuta po glavi, z namenom, da utihne. Vse njeno življenje ima en in isti namen. Njen edini smisel, njeno bistvo življenja je, da je mejnik med nočjo in dnevom, da ljudem ob pravem času podari nov dan. A vse, kar dobi v zahvalo, je to, da je vržena v predal, med robčke, telefon in staro knjigo in ni videti, da bo danes dan preživela na svetlobi.

Ne more doumeti, kako je lahko ta njen vseživljenjski trud tako grdo kaznovan. Pah, dobro, dejansko lažje preživi udarce po glavi, ki ji sporočajo, “10 minut daj mir”, kot pa to, da je nihče prav nič ne opazi, ne sliši, je ne vidi, je tako, kot da je ni, da ne obstaja. Njena življenjska misija pa s tem postaja vse manj mogoča. Že tako je trenutno hud boj med vsemi mogočimi drugimi načini zbujanja, ko iz telefona prihaja neka glasba, pa se lučke lahko prižgejo in ko ti ura na roki začne nežno vibrirati in še marsikaj bi se lahko spomnila. Ona, pa nima vseh mogočih funkcij, ima eno, dobro, staro klasično brnenje, za katerega že leta velja, da dobro zbudi. Ne razume, kako to, da njen glas drugim ni všeč. Ne razume, zakaj ga tako težko poslušajo, če pa je najbolj učinkovit. Opazovala je že, kako so se na telefonu odvrteli celi albumi pesmi, pa oseba še vedno ni vstala. Njeno klasično brnenje pa naj bi vedno delovalo. No, samo, pri Andreju ne. In, to jo res, res žalosti. Sprašuje se, kaj lahko naredi, da mu bo všeč, da jo bo pogledal, da jo bo slišal. Da bo zjutraj vesel, da se je zbudil pravi čas. V teh mislih se kopa in zaveda se, da ji prav nič ne pomagajo, a nikakor se ne more odvrteti ven iz njih, koleščki v glavi gredo pač samo v eno smer.

Sliši mamo, ki previdno vstopi v Andrejevo sobo, se skloni nad njega, ga nežno potrese, poljubi na lice in reče: “Andrej, zaspal si, pridi, mudi se ti!” Mama odgrne zavese, prižge luč in Andrej počasi začne dajati znake življenja. Odpre predal in ven vzame telefon.

“Aaaaaa, telefon! Kaj pa jaz?,” obupano zakriči budilka, vendar je nihče ne sliši. Predal se zapre in v daljavi samo sliši mamin glas: “Tale budilka te pa res ne zbudi več, bomo morali nekaj narediti s tem.” In zvoka se ne sliši več, ko korakata proti kuhinji, v predalu se pač vse slabše sliši.

“Kaj bodo morali narediti s tem? Kaj to pomeni zame? Je to konec moje kariere, morda življenja? Ali to pomeni, da imam še samo nekaj poskusnih juter, ko se moram res izkazati, da me ohranijo na položaju?” To so težke misli, ki prevladajo v budilkini glavi in sprašuje se, če bo sploh še kdaj prišla ven iz tega predala.

Težko je biti spregledan in ne slišan, ne obravnavan, ne opažen. Res vse, prav čisto vse bi naredila, da bi jo Andrej spet opazil in jo slišal. Da bi bil vesel, ko zjutraj sliši njen glas. “Jutri je nov dan,” pomisli, kar pa je trenutno njena edina tolažba.

Ilustrator: Tomaž Eržen