Nekoč, nekje, v bistvu daleč proč, je živel vilinec, majhen škratek, s prifrknjenimi ušeski. Bil je edini, zadnji izmed svoje vrste. Živel je v živalskem kraljestvu. V velikem in prostranem gozdu, polnem različnih živali. Že od nekdaj je bil tam, da je pomagal drugim živalim, pomagal pri različnih stvareh. Zdravil jih je. To mu je šlo najbolje od rok. Menil je, da je zato tu, da je zato poslan na ta svet.

Nekega dne je do njega prišla lisička. Na zadnjo levo nogo je šepala, ni vedela zakaj. Vilinček je pogledal, preizkušal, a nikakor ni moral pomagati. Nekaj ni šlo. Zdelo se je, kot da izgublja svojo moč. To ga je tako razžalostilo, da je nekaj dni obsedel v svojem deblu, kjer je bil doma, in je razmišljal. V krošnji tega drevesa pa je živela modra, stara sova, ki je imela našega vilinčka zelo rada. Povedala mu je, da lahko nazaj pridobi to moč. In ne samo to! Pridobi lahko tudi možnost, da bo nesmrten. Kot zadnji izmed vilincev, mu je dana ta čast, da za vedno ostane v živalskem kraljestvu, je na voljo živalim, jim pomaga. Vilinčka je ta misel tako razveselila, a sova še ni končala. Da se to zgodi, bo moral nekaj žrtvovati. Nekaj, kar mu je zelo ljubega, nekaj zelo pomembnega. Vilinček se je zresnil in odšel. Razmišljal je, kaj lahko žrtvuje. Kaj lahko podari, da pridobi nazaj moč, da bo lahko pomagal živalim. In da bo to lahko počel za vedno.

Nekaj dni je razmišljal in razmišljal in ugotovil, da čeprav težko, a vendar, bo morda Vesolje sprejelo to, da žrtvuje svoj vid. In res je bilo tako.

Tistega dne so se na jasi zbrale živali, predstavniki vseh vrst živalskega kraljestva. Zmedene, v strahu so opazovale, kako je vilinčku krokar izkljuval oči. Ko so to videle, jih je spreletel srh. Grozno je bilo to opazovati. Naš vilinček pa je strumno in pogumno stal, saj je vedel, zakaj se bori. A s tem, ko vilinček ni imel več očes, tudi ni zares moral občutiti prave žalosti. Saj ni mogel jokati! Solze niso mogle priti od nikoder.

Živalim je bilo težko, ker so vedele, da vilinček to počne za njih. In so se zbrale, da naredijo načrt. Odločile so se, da bo vsaka od živali podarila svojo posebno sposobnost, ki jo ima, vilinčku. Tako je gepard, podaril svojo hitrost, pa je kameleon podaril sposobnost spreminjanja barv, pa je medved velikodušno podaril dober sluh, pa kača občutek za tresljaje … In tako so brez razmisleka dajale svoje sposobnosti vilinčku. Naš vilinček je tako postajal tak mali super junak. Vse je znal, vse je zmogel. Bil je hiter in uren in po vrhu vsega, še nesmrten in neverjeten zdravilec.

Zgledalo je, da je živalsko kraljestvo z našim vilinčkom spet dobro. A vse do tedaj, dokler ni prišla huda zima. Huda zima, ko so živali pod debelo sneženo odejo začele stradati. Zeblo jih je. Zima je trajala in trajala in ni in ni ji bilo videti konca. Začele so moledovati. Rabile so hrano, bile so na robu preživetja. Marsikatera vrsta je že skoraj izumrla. Prosile so, rotile so vilinčka, če lahko kako pomaga. Če lahko recimo, daruje kakšno žival, da bodo druge preživele. Vilinček je seveda, z veliko željo, da bi lahko pomagal, bil v precejšnji stiski. A, zavedal se je, da ni tu zato, da pomaga zgolj eni vrsti, da preživi in s tem ugonobi drugo. Ampak, da je tukaj z nekimi višjimi nameni, drugačnimi. Zato tega ni mogel storiti.

Brez moči je opazoval, kako so njegove ljube živali umirale. In tu ni mogel pomagati. Srce se mu je trgalo in ni in ni vedel, kako naj se znebi te zime.

Potem pa ga je nekega ranega jutra prešinila ideja: “Da se znebiš snega, rabiš več sonca”, si je mislil.

In potem se je spomnil, da bi lahko nekako pričakal Sonce. Ga povabil. Tako je vilinček zlezel na najvišji hrib v kraljestvu in čakal. Čakal na prvi, jutranji sončni žarek. Ko je Sonce vzšlo, je vilinček od samega veselja poskakoval, vzklikal, bil tako radosten, da se je samo Sonce začudilo. In, ker je bilo Sonce tako osuplo nad tem, kaj se dogaja, je dlje časa obsijalo gozdno jaso. Ohoho, to pa je bilo našemu vilinčku zelo všeč. Tako je vsako jutro, pa ne jutro, kaj jutro, sredi noči je že zlezel na goro in plesal, plesal in plesal. In Sonce je vsakič znova bilo presenečeno, zabavalo se je in nikamor se mu ni mudilo. Tako je sijalo in sijalo na naše živalsko kraljestvo, na gozdnato pokrajino in jase in polja in snežena odeja se je počasi topila. Listki so začenjali poganjati, zvončki, prve bilke. Živali so se zbujale iz svojih brlogov in bile presenečene nad tem, kaj se dogaja. Marsikatera je videla vilinčka, kako čisto presrečen skače gor in dol po gori. Živali, tudi če so bile “plen in plenilec”, so bile tako radostne ob tem, da je vilinček spet rešil in premagal njihovo stisko, da se sploh niso napadale. Z veseljem so poglodale nove bilke, se nahranile in tako so se odločile vilinčku pomagati. Ugotovile so, da zime sicer še ni konce, ker snežne odeje je kakopak bilo še kar nekaj. In so hodile zjutraj z vilinčkom pozdravljati Sonce. Teh živali je bilo vedno več. Tako je Sonce bilo vse bolj vznemirjeno.

Morda, ne vemo točno, ampak morda je ta ples kosmatih, čudnih živali podoben nečemu takemu, kot sedaj počno Kurenti, ko preganjajo zimo. Morda Kurenti, ko tako plešejo, pravzaprav kličejo Sonce nad nas. Hmmm, le kdo bi vedel?

In našim živalim je uspelo. Sonce je uspelo stopiti vso snežno odejo. Pa kaj snežno, debelo ledeno odejo na jezerih in vse živali so si opomogle. Bila je pomlad, zgledalo je, kot da se vse sestavlja in postavlja na novo. Živali so se množile. Bilo je tako, kot mora biti. Kot mora biti, če vilinček sledi svojemu srcu in ve, da mora narediti tako, da bo prav za vse.

Čeprav morda na krajši rok to ni bilo vsem po godu, a izkazalo se je, da je borbenost, srčnost in neverjetna ljubezen, ki jo je vilinček občutili do vseh živali, rešila naše živalsko kraljestvo.

Ilustrator: Tomaž Eržen