Globoko v magičnem in precej barvitem gozdu, kjer živali in rastline govorijo in čustvujejo, je na svet pricvili majhen, bel kameleon. Ni bil tak, kot ostali kameleoni, da bi takoj ujel barvo okolice, se spremenil in se s tem skril in zaščitil. V družino samih izredno lepih in pisanih kameleonov, da ti ob pogledu nanje zastane dih, se je izvalil popolnoma bel, brez svoje naravne barve. Bil je albino kameleon. Starša sta se umaknila in čakala, kdaj bo ob stiku z okolico spremenil barvo, a je ni. Ostal je čisto bele barve, take, kot v tem gozdu niti ni obstajala, dokler cvetočih rastlin ni pokrila bela snežna odeja. Spraševali so se, kaj je narobe z njim, je verjetno bolan, bolehen, morda je prišel na ta svet prezgodaj in bo še razvil svoje prave barve. Ah, to se ni zgodilo. Ko je bil sam, je bil večino časa popolnoma bele barve. Ko pa je prišel v bližino kakšne druge živali, včasih rastline, pa je spremenil barvo na zelo nenavaden način. Ni postal take barve, kot je bila tista žival, niti ni postal take barve, kot je bila okolica te živali, sploh ne. Včasih je spremenil barvo na zelo intenzivno barvo in je pravzaprav zares izstopal. Nikakor niso mogli ugotoviti, po kakšnem ključu spreminja barvo, prav res ne.

In so ga opazovali … Od daleč, ker niso zares želeli vplivati na njegovo barvo, saj niti niso vedeli, kako in s čim vplivajo, zato so to čudo opazovali raje iz razdalje. Albino kameleon, Beleon, tako so klicali našega belega kameleona, pa je bil radoveden in je rad opazoval, kako spreminja barve. In se je v gozdu približal majhnim zajčkom, ki so se igrali na travniku, ter je v hipu postal take svetle rožnate barve, take, vesele. In, to barvo je ohranjal, dokler ni prišel v bližino kakšne druge živali. Tako se je približal ježku, ki se je med kotaljenjem po hribu nekako zaletel v eno vejo in ga je nogica bolela. Tako jezen je bil nase, da je lahko tako štorast in še bolelo ga je. Ježku sploh ni bilo treba priti zelo blizu, saj je že zelo hitro postal take močne rdeče barve, take jezne, boleče rdeče barve. Pa je prišel blizu gnezdeca malih siničk in za enega ptička v gnezdecu je zmanjkalo črvičkov, ki jih je mama sinička nabrala za svoje otročičke. Ta mali ptiček je bilo ljubosumen na svoje bratce in sestrice, da so dobili hrano prej, kot on in naš kameleon je v trenutku postal zelen, zelen od zavisti. A, še vedno njegovi starši niso ugotovili, zakaj na tako nenavaden način spreminja svoje barve in jih potem kar nosi naokrog in se s tem izpostavlja.

Skrbelo ju je zanj, saj se s tako močnimi barvami zares izpostavlja pred morebitnimi nevarnostmi, on pa je nosil te barve naokrog, vse dokler mu prisotnost kakšne druge živali ni v celoti spremenila barvo njegove kože.

In, so že mislili, da so zajčki roza, ježki rdeči in ptički zeleni, ko je nekega dne prišel mimo istih zajčkov, ki pa se niso igrali, temveč so v tišini čakali starše, da se vrnejo iz gozdnega potepanja. Že kar dolgo časa jih ni bilo in male zajčke je postalo kar močno strah, bili so zaskrbljeni. In, kameleon je v njihovi bližini prebledel, kot, da bi se skoraj vrnil na svojo osnovno belo barvo. A, je bilo še nekaj žalostne modrine prisotne zraven.

Ta sprememba barve, pa je v celoti podrla njegovo teorijo o tem, da ima vsaka žival samo eno barvo, pravzaprav je hitro ugotovil, da ima vsaka žival celo paleto različnih barv, a samega ključa spreminjanja še ni odkril.

V daljavi je slišal pok lovske puške in šel je pogledat, kaj se je zgodilo. Lovec je ujel enega izmed zajčjih staršev, drugi pa je stekel nazaj k mladičkom. Ustrašil se je, kaj se dogaja, a tako zelo ga je zanimalo, da si ni in ni moral pomagati, da ne bi šel pogledat. Si je mislil, da za lovca ne bo zanimiv, ne glede na to, v kakšno barvo se bo spremenil. In, zanimivo, ko se je približal ustreljenemu zajčku, ni spremenil barve, ostal je bel, tako, kot je. Žival, kateri srček več ne utripa, ne more čutiti čustev, zato tudi ne vpliva na spremembo kameleonove kože. Potem pa je šel do malih zajčkov pogledat in v hipu je spremenil barvo iz bele na popolnoma črno, črno barvo žalosti in žalovanja. Zajčki, katerih bližina ga je nekoč obarvala roza, drugič modrikasto-belo, ga je danes obarvala v popolnoma črno barvo. Začel je razmišljati in tuhtati, kaj se zdaj zares dogaja, da vpliva na njegovo spremembo barve.

Slišal je vrane na drevesu, kako se prepirajo glede neke neumnosti, vsaj tako se je slišalo od daleč. A, se niti ni zares obremenjeval, saj ni poznal vranje govorice, bolj ga je zanimalo, kakšne barve bo postal. Približal se jim je počasi, saj jih ni želel prestrašiti in vzelo mu je kar precej časa, da je zlezel na vrh drevesa … in, ko je bil dovolj blizu, vrane pa ga niso opazile, saj so bile tako zelo zaposlene s prepiranjem, je postal rdeč. Tako, žgoče, ognjeno, jezno rdeče. Skoraj take barve, kot takrat, ko je bil ježek jezen nase, ko se je udaril v nogico.

Počasi je ugotovil, da je razpoloženje tisto, ki ga nekako pobere od drugih živali, se ga barvno naleze. Razpoloženje, njihova čustva, to je tista njihova notranja barva, ki se odslika nanj. In, odziven na čustva, no, na barve, kot je bil, je tako hitro zaznal, kakšne barve in kakšnih občutkov so druge živali okrog njega.

Ko je ugotovil, kaj je na stvari, je poskušal tudi sam vplivati na svoje barve tako, kot so drugi lahko vplivali na njegove. In je šel na trdo, mogočno vejo, ki ima pogled na čudovito jaso in metulje, da bi se sprostil, da bi bil srečen, da bi bil zadovoljen in je želel začutiti vse to, a barva na njegovi koži se je malenkost sicer res obarvala sproščujoče, zadovoljno roza-zeleno. Ampak, tako malo, da je komaj opazil, medtem ko so druge živali lahko toliko bolj vplivale na njegovo barvo.

Ugotovil je, da je njegova moč zaznavanja čustev in barv drugih nekaj, kar zares vpliva na njegovo življenje, saj ob tako močnih čustvih drugih živali, težje pride v stik z lastnimi občutki in seveda tudi barvami. Kot da močna čustva drugih, nekako povozijo njegova lastna in prekrijejo tisto, kar je čutil sam. Temu v svetu ljudi rečejo empatija, da si tako močno empatičen, da tako močno začutiš, kako se drugi počuti, da to v celoti obarva tvojo čustveno pokrajino, no, pa kaj čustveno pokrajino, da to obarva celega tebe.

Videl je, da ga močne barve drugih obremenjujejo, saj se mora potem bolj skriti, če ostaja živo rdeče barve, ker so se neke vrane kregale poleg njega in zares nikoli nima pravega miru. In, tako je ugotovil, da se bo za nekaj časa moral umakniti od vseh živih bitij, ki bi lahko vplivale na njegove barve, da bo najprej sam ugotovil, kakšna je njegova prevladujoča barva, oz. da jo bo lahko spreminjal tako, kot bo sam želel, ne pa, da bodo močna čustva drugih tako močno vplivala nanj.

In je šel … hodil in hodil je po drevesih, tleh, deblih, a nikakor se ni mogel umakniti od vseh živali, vedno je bil nekje nekdo, ki je v hipu lahko spremenil njegovo barvo. Hodil je toliko časa, dokler ni našel zapuščene jame, ki mu je bila prav, kot da bi bila izklesana po njegovih merah. Zatekel se je vanjo, zadovoljen, da ima sedaj vsaj malo miru in se sprva odpočil od tako dolge poti. Tako je v samoti počival in razmišljal, kakšne barve si želi postati. Če je želel postati rožnate barve, tega nikakor ni mogel doseči s tem, da bi si samo želel, da bi postal roza. Ali, da bi si govoril: »Roza, roza, roza, roza …«. Ni šlo. Najlepše roza barve je bil takrat, ko je bil blizu razigranih zajčkov.

“Torej, če hočem biti roza, moram biti razigran, kot zajčki,” je pomislil, “ampak, kaj pa me dela razigranega?” Nikoli, zares nikoli v življenju ni tako mislil o sebi. Kaj bi ga spravljalo v dobro voljo, kaj bi ga osrečevalo? Kaj bi le to lahko bilo …

In, ko je tako razmišljal, je v daljavi zagledal dva metuljčka, ki se igrata, preletavata travnik in se lovita. Ko je to opazoval, se je v sebi nasmehnil, v bistvu se je nekajkrat prav zares zasmejal in ugotovil, da bi lahko tudi sam sebe lovil, da bi pa to morda bilo zabavno. In se je začel loviti. Kako točno loviš samega sebe? Ja, tako da poskušaš ujeti svoj rep, a ob enem moraš pazit, da ti res ves čas uhaja. In se je začel vrteti in vrteti in bolj, kot se je vrtel, bolj rožnate barve je postal, take lepe, živahne, radožive roza barve. Ni mogel verjeti, da je sam ustvaril svojo barvo. Med lovljenjem svojega repka mu je oko uhajalo na prečudovito barvo, repek pa mu je mahal pred smrčkom. Ko je bil tako začuden nad vzorcem svoje kože, je spregledal svoj rep in se z vso silo zaletel v svojo lastno jamo, ki mu je bila vse do takrat tako zelo prav, a tokrat ne. »AAAAAAW!« Tako močno ga pa še nikoli ni zabolelo. In, od točke udarca, se je kot razlita barva začela v lepo rožnato mešati divje rdeča. »Oh, kako to boli. A prav res?!«

Ko se je repenčil nad svojo lastno bolečino in štoravostjo, je opazil, da je postal tako zelo rdeč, da se sploh prepoznal ni. Končno je ugotovil, da lahko dejansko sam začuti določene občutke in tako vpliva tudi na svojo barvo. Sam, čisto sam! In se ne pusti samo »barvati« ostalim živim bitjem. Ker se ni in ni mogel načuditi svoji rdeči barvi, je stekel k potoku, da bi se pogledal v celoti, kakšen zares je, kako izgleda. Je to pravzaprav res še on? Ko je tako tekel, da bi se čim prej zagledal, ni bil pozoren na okolico in ni opazil orla, ki preletava nebo. Za orla pa je kameleon tako dobra malica …

Tekel je proti potoku, ko je kar naenkrat ugledal orla. Tako se je prestrašil, zdaj je šlo za res. Tekel ni zato, da bi se zagledal v potoku, tekel je za življenje. Šlo je za vse, ali nič. Tekel je, tekel, da je celo spregledal pot, ki vodi do potoka, a uspel iz travnika priti do dreves in podrasti, do kamor orel ni tako dobro videl. Ko se je tako zadihan ustavil pod praprotjo in se zagledal, je opazil, da je postal belo-zelenkasto-moder, od strahu, od res velikega strahu.

Zdaj je bil šele zares vesel, ne samo, da je preživel, temveč tudi zato, ker je prvič zares začutil svoj strah, kot ga do sedaj še ni poznal. Spočiti se je moral. Vse to samospoznavanje, no, samobarvanje je tako izmučujoče, da si je od vsega najbolj želel, da bi se lahko spočil v svoji jami. A do jame, je bila pot nazaj čez travnik, kamor pa si ni upal. Tako izmučen je zaspal kar pod praprotjo.

Spal pa ni prav dolgo, saj ga je zbudil zvok lisice, ki je iskala nekaj za pod zob. Zavedal se je, da ni več sam, a ob enem ga je zanimalo, če drugi še vedno lahko vplivajo na njegove barve tako, kot so včasih, ko še ni znal ustvarjati svojih lastnih barv. Počasi si ji je približal in kot bi mignil je postal modre barve. Ni mu bilo jasno, zakaj še vedno spreminja barve v prisotnosti drugih, če pa je sedaj že odkril način, kako sam vpliva na svoje.

Opazoval je lisico in jo slišal momljati samo sebi v brk: »Stara si, stara si draga moja, prepočasna za ta svet. Ni več tako, kot je bilo včasih, res ni več … Če boš še naprej tako počasna, boš lačna,« je momljala sama pri sebi. »Je to žalost, je to obup, je to razočaranje? Kaj se dogaja lisici,« je razmišljal. Žalostna je bila, on pa moder. Zanimivo, prav res. In, moder je tudi ostal.

Nič ni moral narediti, da bi postal nazaj roza ali rdeč, morda vsaj bel. Ne, morda barva žalosti se je razlila po njegovi koži in ni in ni ga zapustila. Šlo je celo tako daleč, da je tudi sam postal žalosten in niti ni vedel zakaj. Najbrž malo zaradi lisičke, ker jo je njena starost tako užalostila in malo sam zaradi sebe, ker nikakor ni moral biti take volje, kot je želel, temveč se je žalost drugega tako močno vtisnila vanj. To, da nosi čustva drugih, je zanj postalo tako obremenjujoče, kot še nikoli. Predvsem zato, ker določena niso in niso šla stran, nalepila so se nanj in so dejansko obarvala njegov dan, teden, mesec.

»Kje so radoživi zajčki, ko jih rabiš,« si je misli, saj si je tako zelo želel, da bi vsaj za kratek čas postal kakršne koli druge barve, ne pa te trdovratno žalostno modre. »Ali pa vsaj štorasti jež, tudi rdeča bo bolje, kot pa ta modra, že skoraj črna.«

Dlje časa ni srečal nobene živali in bolj se je zdelo, da je postal večno moder kameleon, saj sploh ni zmogel postati katere koli druge barve. In, če je že srečal kakšno drugo žival, se je morda konica repa, ali morda del njegove noge obarval na kakšno svetlejšo barvo, potem pa je svetlo barvo kaj hitro pojedla njegova prevladujoča morda. Ugotovil je, da se žalosti res ne moreš kar tako znebiti. In, če se je ne more znebiti, jo bo pač sprejel, da je del njega in se nehal boriti proti njej. V končni fazi je tako ali tako ugotovil, da je tako trdovratna, da je morda res to njegova prava barva. Da jo je končno našel …

Minevali so dnevi, tedni, meseci, zna biti, da je preteklo dobro leto, ko kameleon za dlje časa ni zamenjal barve in je že sprejel, da je moder, ko pa se je kar naenkrat tako zapletel v praprot, da skoraj ni mogel ven. Čisto se je ujel vanjo, praprot, trnje, listje, sploh ni bilo poti ven. Ko je tako gledal, kako naj pride ven, je videl, da iz praproti gleda ven en mali moder špic, ki je vsake toliko pomigal. »Kaj pa je to?«, je začudeno pogledal in se zapodil, da bi ga ujel. Zapodil pa se je proti svojemu lastnemu repu. In, še preden se je zares zavedal, se je vrtel v krogu, lovil rep in praprot ter listje je letelo na vse konce. V tem vrtenju pa se je videlo, kako se modra počasi preliva in meša z rožnato barvo. Kameleon je spet počel nekaj, kar ga je zares iz dna srca radostilo.

Fotografija ustvarjena s pomočjo umetne inteligence.