Raziskovanje samega sebe je drzen in kreativen proces. Si dovolimo vstopiti vanj?
Leto bo počasi obrnilo svoj list. Kaj smo napisali nanj? Smo pisali s trudom, solzami, s tišino, z ignoriranjem? Smo nanj napisali zamere, bolečino in izgube? Vse to prenese list papirja, na katerem piše 2024. Pogled nazaj na leto pa nam da vedeti tudi, na kaj in koga smo v tem letu lahko ponosni in za koga smo lahko hvaležni. Kaj smo zgradili? Kaj smo ustvarili na novo ali obstoječe obnovili in obogatili? Ne govorim o obnovi hiše, temveč o odnosih, ki jih tkemo vsak dan in so tisti temelj, v katerega je vredno vlagati, saj nam mnogokratno povrne. Če ne z lepimi in prijetnimi občutki, pa z izkušnjami, od katerih lahko rastemo.
Zame najpomembnejše vprašanje ob koncu leta je, kaj sem se v tem letu naučila o svetu, o sebi, svojih bližnjih in kaj bom sedaj s tem novim uvidom? Kaj sem letos posadila in bom gledala, kako raste? Kaj pa vi odnašate s seboj, kot spomin na preteklo leto in seme za prihodnje?
Avtor fotografije: adamr. Vir: FreeDigitalPhotos.net
Nihče ne ve, od kod je prišla in kam je namenjena. Sama je, brez svoje družine, plava dneve in noči in išče svojo družbo. Govori se, da sta jo starša učila preživetja v morjih in oceanih. Govorila sta ji, da so ljudje prijazna bitja, ki se premikajo v nečem trdem, z belim, sivim ali črnim trebuščkom, ki močno hrumi, spušča mehurčke in valovi morsko gladino. “Veš, da so prijazni po tem, ker velikokrat iz tega trebuščka mečejo hrano. So pa tudi prestrašeni, saj vsakič, ko skočiš ven, kričijo in vpijejo, tako da je očitno, da je njih bolj strah, kot naj bo tebe, zato ne rabiš skrbeti,” sta ji govorila. In delfinka se je naučila, da so ljudje resnično prijazna bitja, ki jim lahko zaupa. Začela je od njih dobivati hrano, vsakič ko so z družino šli na jutranje, popoldansko in večerno plavanje. Skoraj vedno se je našel nekdo, ki […]
Vprašanje, ki je skoraj že tako samoumevno retorično, da nihče več ne odgovori nanj. Bližamo se stanju, ki je v Angliji, kjer je pozdrav dveh znancev sestavljen iz: “Hi, how are you?”. Prosim, ne bodite tako čudni, kot sem bila jaz, da sem želela odgovarjati na to vprašanje. Ne, nikogar ne zanima, samo prijazno so pozdravili in grejo zdaj naprej.
Nismo daleč od tega, da tudi pri nas na vprašanje: “Kako si?” ne bo nihče več resno odgovarjal. Tako ali tako je socialno sprejemljiv zgolj pozitiven in kratek odgovor, v stilu: “V redu, hvala. Pa ti?” Za vse ostalo pa zares […]
Ko se za nekaj odločimo, se od ostalih možnosti ločimo. Zato so odločitve tako težke, ker vedno nekaj pomembnega izgubimo.
Poznamo minus-minus konflikt, kjer se odločamo med dvema slabima možnostma, ter izbiramo manjše zlo. Druga možna situacija je plus-plus konflikt, kjer imamo dobre izbire, med seboj enakovredne konkurente, in med temi izločati je lahko zelo težko. Lahko govorimo o izbiri današnjega kosila iz menija, za katero velja, da če naročimo eno jed, za drugo ne bomo imeli prostora v želodcu, tako da bomo prikrajšani za eno izkušnjo, ker si bomo vzeli drugo. In, take male odločitve bolj ali manj spretno delamo večkrat na […]
Asertivnost je lastnost, za katero si želimo, da bi jo osvojili mi sami, kot tudi, da bi jo osvojili naši otroci. A, glavna značilnosti asertivnosti tudi je, da na miren način postavimo mejo in povemo, ko nam nekaj ne ustreza več.
So nam znani primeri, ko otrok sredi igre reče, da je dovolj? Pa se je zdelo, da se oba zelo zabavata, mečeta kocke v zaboj, a je morda zanj preveč glasno, preveč hitro, preveč intenzivno, ter si tega ne želi početi več. Enako morda, ko ustavi tekanje, žgečkanje, igro z vzglavniki (ang. pillow fight). Morda je preveč vznemirjen in potrebuje […]