V življenje prihajajo in odhajajo različni ljudje. A tisti, ki nam sežejo do srca so tisti, ki smo jih tja tudi spustili. Sprejeli smo njihove “prikupne in manj prikupne posebnosti”, medtem ko smo dovolili, da nekdo sprejme naše, za katere smo morda verjeli, da “nas bo zaradi tega nekdo težko imel rad.”
Tisti, ki smo ga spustili blizu, nas je udomačil. In, mi smo udomačili njega. To je neka posebna vez, ki smo jo stkali in nam nudi varen objem, kot nas lahko objame le tisti, ki ve, kje nas boli. Tak objem je čvrst in hkrati nežen, ter bo pozoren na naše boleče točke. S tem se gradi zaupanje, s tem se udomačimo, ker vemo, da smo na varnem.
Tako smo drug do drugega odgovorni in ne samo za čas, ko smo drug drugemu udomačeni. Kot pravi lisica iz Malega princa: “Odgovoren si za tisto, kar udomačiš.” Vsaka nova udomačitev (vsak nov odnos) v življenju, pa je stkan tudi na podlagi prejšnjih, zato je naša velika odgovornost, v udomačenem odnosu poskrbeti za drugega predvsem takrat, ko nam pokaže svoje šibkosti, zaradi katerih mu je težko. Pa ne zato, da bi ga potem morali pomilovati, negovati ali pestovati, temveč izključno zato, da ga z našimi dejanji ne prizadenemo točno tja, kjer najbolj boli. V takih primerih smo potem v odnosu ranjeni in v naslednjem “udomačevanju” težje zaupamo, ali pa sploh ne. Ker je to za nas bolj varno, vsaj tako smo se naučili v prejšnjih odnosih.
Vir fotografije: Razstava Mali princ na spletu
Zakaj Vir navdiha?
Vir navdiha predvsem zato, ker drug drugega lahko navdihujemo, se opogumljamo in dajemo roko na terenu, ki je težje za prehodit.
Družina: Raziskovanje družinske dinamike mi je v izziv. Delo s starši in otroki je navdihujoče, preko zgodb rastem, se učim in njihovih težav ne vidim kot problem, temveč kot izziv za razmišljanje, kako lahko skupaj pridemo na pot rešitve.
Psihologinja: Pri svojem delu se z vsem srcem in znanjem vedno usmerjam k temu, da družinam vračam navdih pri reševanju njihove situacije in jih opogumljam za spremembe.
Partnerja in starša: Starši so vzor, vzgled, pravilo in model sveta za svojega otroka. Zdrav otrok, si želi posnemanja odraslega, saj ga ta svet privablja in mu je mamljiv. Kar delamo kot starši, je za otroka privlačno in zanimivo, ostalega niti ne pozna. Posnemati bo poskušal tiste, ki so mu najbolj blizu in za katere meni, da največ vedo o svetu in življenju. Z zavedanjem tega dejstva se lahko vzgoje otroka lotimo predvsem preko spreminjanja lastnega vedenja.
Otroci: Starši vedno pogosteje v svojih otrocih vidijo problem. Pripeljejo ga k psihologu rekoč: “Izvolite, z njim je nekaj narobe. Prosim, spravite otroka v red, da bomo lahko spet normalno živeli.” Želimo preokrenit pogled od “otroka kot problema”, na pot, kjer bi starši v otroku iskali in tudi našli njegovo iskro, igrivost, navdih. S tem bi lahko dopustili, da bi se od svojega otroka kaj naučili, kar bi obogatilo tako njih, kot tudi njihovega otroka.
Daša Vervega, univ. dipl. psih., specialistka klinične psihologije
Leta 2012 sem diplomirala na Oddelku za psihologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani in sem za svoje diplomsko delo prejela Prešernovo nagrado. Od leta 2015 sem redno zaposlena na Svetovalnem centru za otroke, mladostnike in starše Ljubljana, kjer sem leta 2024 zaključila specializacijo iz klinične psihologije. Del programa specializacije sem opravila v Londonu na Priory Hospital North London.
Poleg rednega kliničnopsihološkega ambulantnega dela z otroki in mladostniki z razvojno-nevrološkimi, čustvenimi, vedenjskimi in učnimi težavami nudim tudi svetovanje staršem in strokovnjakom na področju vzgoje in izobraževanja, zdravstva in socialnega varstva pri oblikovanju pomoči za premagovanje otrokovih in mladostnikovih težav tako doma kot v šoli. Redno vodim tudi skupine za starše.
Pri svojem delu uporabljam znanja in veščine vedenjsko-kognitivne terapije, klinične ekspresivne terapije z umetnostjo in geštalt igralne terapije.
Zgodba o življenju budilke, njeni močni želji, da bi zbudila ljudi točno takrat, ko je bila navita in o soočanju s težkimi občutki spregledanosti in neslišanosti, ko nikomur ni mar zanjo in za njen glas. Ko ljudje celo razmišljajo, da bi jo nadomestili, ker ni dovolj dobra.
V življenju imamo različne vloge in se pojavljamo v različnih okoljih. Sem lahko partnerka, mama, sestra, hči, prijateljica, teta, snaha, kitaristka, kolesarka, voznica, uslužbenka, umetnica in še mnogo več. V vseh teh vlogah, včasih v več na enkrat, se nahajam v različnih socialnih kontekstih, grem v službo, k mehaniku, v gledališče, na nedeljsko kosilo k razširjeni družini, sem […]
Vprašanje, ki je skoraj že tako samoumevno retorično, da nihče več ne odgovori nanj. Bližamo se stanju, ki je v Angliji, kjer je pozdrav dveh znancev sestavljen iz: “Hi, how are you?”. Prosim, ne bodite tako čudni, kot sem bila jaz, da sem želela odgovarjati na to vprašanje. Ne, nikogar ne zanima, samo prijazno so pozdravili in grejo […]
Ko se za nekaj odločimo, se od ostalih možnosti ločimo. Zato so odločitve tako težke, ker vedno nekaj pomembnega izgubimo.
Poznamo minus-minus konflikt, kjer se odločamo med dvema slabima možnostma, ter izbiramo manjše zlo. Druga možna situacija je plus-plus konflikt, kjer imamo dobre izbire, med seboj enakovredne konkurente, in med temi izločati je lahko zelo težko. Lahko govorimo o […]
Asertivnost je lastnost, za katero si želimo, da bi jo osvojili mi sami, kot tudi, da bi jo osvojili naši otroci. A, glavna značilnosti asertivnosti tudi je, da na miren način postavimo mejo in povemo, ko nam nekaj ne ustreza več.
So nam znani primeri, ko otrok sredi igre reče, da je dovolj? Pa se je zdelo, […]
Se zdi, da za vašega otroka pohvale ne delujejo? Tolikokrat ste prebrali, da ga je potrebno pohvalit, da se tako krepi ustrezno in želeno vedenje, vendar vsakič, ko to naredite, vas otrok pri tem zavrne ali pa reagira tako, da je jasno, da mu to ne ustreza.
V članku Kako naj povem pohvalo […]
