V življenje prihajajo in odhajajo različni ljudje. A tisti, ki nam sežejo do srca so tisti, ki smo jih tja tudi spustili. Sprejeli smo njihove “prikupne in manj prikupne posebnosti”, medtem ko smo dovolili, da nekdo sprejme naše, za katere smo morda verjeli, da “nas bo zaradi tega nekdo težko imel rad.”

Tisti, ki smo ga spustili blizu, nas je udomačil. In, mi smo udomačili njega. To je neka posebna vez, ki smo jo stkali in nam nudi varen objem, kot nas lahko objame le tisti, ki ve, kje nas boli. Tak objem je čvrst in hkrati nežen, ter bo pozoren na naše boleče točke. S tem se gradi zaupanje, s tem se udomačimo, ker vemo, da smo na varnem.

Tako smo drug do drugega odgovorni in ne samo za čas, ko smo drug drugemu udomačeni. Kot pravi lisica iz Malega princa: “Odgovoren si za tisto, kar udomačiš.” Vsaka nova udomačitev (vsak nov odnos) v življenju, pa je stkan tudi na podlagi prejšnjih, zato je naša velika odgovornost, v udomačenem odnosu poskrbeti za drugega predvsem takrat, ko nam pokaže svoje šibkosti, zaradi katerih mu je težko. Pa ne zato, da bi ga potem morali pomilovati, negovati ali pestovati, temveč izključno zato, da ga z našimi dejanji ne prizadenemo točno tja, kjer najbolj boli. V takih primerih smo potem v odnosu ranjeni in v naslednjem “udomačevanju” težje zaupamo, ali pa sploh ne. Ker je to za nas bolj varno, vsaj tako smo se naučili v prejšnjih odnosih.

Vir fotografije: Razstava Mali princ na spletu