V življenju imamo različne vloge in se pojavljamo v različnih okoljih. Sem lahko partnerka, mama, sestra, hči, prijateljica, teta, snaha, kitaristka, kolesarka, voznica, uslužbenka, umetnica in še mnogo več. V vseh teh vlogah, včasih v več na enkrat, se nahajam v različnih socialnih kontekstih, grem v službo, k mehaniku, v gledališče, na nedeljsko kosilo k razširjeni družini, sem sama pod tušem, s prijateljicami na klepetu, gospodinjim, ustvarjam, predavam staršem ali pa se potim v telovadnici. Sem kot kameleon, ki glede na okolje lahko spreminja svoje barve, da ga okolica sprejme in zaščiti. Kameleon se prilagaja, da ostane čim manj opažen, kot to naredimo tudi sami, ko ne želimo vzbujati pretirane pozornosti in se želimo nekako “zliti z okolico”. So konteksti, ko pravih barv/čustev ne moremo takoj izraziti in je bolje, da jih malo prikrijemo. In so konteksti, kjer so naše barve lahko sprejete, so dobrodošle, ko okolica našo barvo lahko sprejme, pa četudi je kričeče rdeča ali zamolklo modra. In to so dragoceni konteksti!

Ali sami zase sploh vemo, katera je naša prevladujoča barva? Pristno je, ko svoje barve, ki so mi všeč in so moje prave barve, lahko pokažem v več kontekstih, v več vlogah. Potem jih živim. Pa je to res naša prava barva, barva naše osebnosti, ali je to barva, s katero smo se naučili živeti do te mere, da imamo v življenju čim manj težav? Ko sem svoje barve, brez dodatnih odtenkov, ki jih zahteva socialno okolje, ko lahko pokažem svoj pravi značaj, svoje pristne lastnosti, živim bolj v skladu s tem, kdo sem in kako se počutim. Je manj maskiranja, manj prilagajanja in za to potrebujem manj energije. Ker že živim svojo pravo barvo. A s to barvo moram biti tudi sprijaznjenja vsaj do te mere, da jo pokažem drugim. Ali mi je morda bolj všeč druga barva, taka bolj nežna in manj dominantna (sem rajši pastelno roza ali bodeče rdeča)? Kaj sem rajši, kje se boljše počutim, kdo sem bolj jaz? Katere barve največkrat pokažem in zakaj ravno te? Katere mi bolj pašejo? V katerih se počutimo bolj domače? V kateri barvi pa sem si najbolj všeč in kdaj ta pride najbolj do izraza? V kateri vlogi sem takrat, kje se nahajam? Kakšna sem takrat, ko sem si najbolj všeč? S kom sem takrat? Kdo iz mene izvabi najlepše barve? Prisotnost koga pa ne glede na situacijo na moje barve meče senco in se nikakor ne morejo izraziti.

Naravno je, da se bomo rajši družili z ljudmi, ki nam dopuščajo naše prave barve. In, ne samo to, katerim so naše barve, naše značajske posebnosti lahko celo všeč. V družbi tistih, bomo sijali.

Kaj pa mi, dopustimo ljudem, da so to, kar so? Jim damo možnost, da so samo črni, če se tako počutijo in je to tisto, s čimer se izrazijo ali jih silimo v druge barve z besedami “saj bo bolje, pojdi že naprej”, ali pa “samo nasmej se in pozitivno razmišljaj, pa bo vse boljše”. To so besede, ki ne dovolijo pravih občutkov. So maske, so barvni filtri. In, običajno druge silimo v te barvne filtre, ker je nam težje z njihovo barvno paleto, se ne znajdemo v njej. Je bila kakšna barva/čustvo/značilnost v moji primarni družini prepovedana, oz. je sedaj bolj na “nezaželeni listi”?

Kdaj lahko pridejo do izraza vse barve, brez da jih prekrivam in mešam z “lepšimi”? Življenje nam je dalo paleto barv, paleto različnih občutkov in čustev predvsem zato, da je življenje bolj pisano. Če se silimo vedno v eno in isto razpoloženje, eno in isto barvo, s tem izgubljamo pestrosti življenja. Vsi vemo, da dve kontrastni barvi skupaj druga drugo bolj poudarita. In tako je tudi s čustvi. Če si dovolimo zares občutiti žalost, jezo, razočaranje, stisko, bolečino, izgubo … potem bomo ustvarili prostor tudi za prijetnejša čustva, ko bo napočil njihov čas. In, takrat bodo pristna, saj ne bodo služila zgolj za masko temnim barvam, temveč bodo v vsem svojem sijaju lahko prišla do izraza.

Si to dovolimo v življenju? Dovolimo drugim?

Vir fotografije: Freepik.com