Starši vse prepogosto otroku prihranijo njegove obveznosti in naredijo veliko namesto njega. Pospravijo njegovo posteljo, zložijo njegova oblačila, mu pripravijo torbo, otrok na kosilo pride že k postreženi mizi … Še njihove igrače pospravljajo sami in plačujejo mladostnike, da odnesejo koš za smeti.

Kam smo pa prišli? Otroci so ravno tako kot mi del našega gospodinjstva in prav je, da se tega tudi zavedajo in primerno njihovi starosti tudi kaj naredijo. Vam kdo plača, da skuhate kosilo, operete in zlikate obleke? Ne, kvečjemu obratno, saj se zlahka ujezijo, če ob dogovorjenem času tega še niste uspeli narediti. Zakaj bi potem otroka tako zavijali v vato in mu stregli? Ne pravim, da ga je pa potrebno zasužnjit, da bo delal vse namesto vas. Gre za neko zdravo mero delitve opravil in vsakdanjih obveznosti.

Zasledila sem že prepričanja staršev, kot na primer: »Nisem dobra mama, če otroka silim, da pospravi za sabo. Z njim se pregovarjam, kregam, on se mi upira. Smili se mi, saj je še otrok.«. Ali pa: »Nimam energije, da bi morala tolikokrat prosit, da kaj naredi. Vse toliko časa traja, zato raje naredim sama. Je hitrejše narejeno in še bolje opravljeno.«

Se strinjam, da je učenje redoljubnosti in odgovornosti lahko mukotrpno tako za starše, kot tudi za otroke. Pa vendar, vaša odgovornost je, da otroka pripravite na obveznosti, ki ga čakajo v življenju. Nihče v službi vašega sinčka ne bo pogledal milo, rekoč: »Ja, razumem, si slabo in premalo spal. No, pa ti ni potrebno na sestanek. Ti bomo dali zapisnik.« Niti učiteljice v šoli ne bodo spregledale, ko ne bo imel narejene domače naloge.

Pišem o osnovnih stvareh, ki staršem velikokrat predstavljajo problem. Otrok ni kljubovalen brez namena. Četudi ste ga poskušali naučiti, da igrače pospravi za seboj in pri tem niste vztrajali, se je otrok iz tega naučil le to, da v kolikor dalj časa ne pospravi, se bo »pospravilo samo od sebe«. Torej pomaga taktika izogibanja problemu in podaljševanje upiranja.

Otroku ne škoduje preveč ljubezni, škoduje mu pomanjkanje mej (misel neznanega avtorja).

Vi ste namreč dolžni, da vzgojite in opolnomočite svoje otroke tako, da bodo zmogli opraviti tudi neprijetne zadolžitve v dnevu. Majhne frustracije otroku pomagajo, da naredi korak naprej v svojem razvoju. Vsako učenje novih navad ali vedenja je sprva zelo mučno, terja veliko energije in volje, kasneje pa postane avtomatiziran proces. Naj ima otrok neko dejavnost, obveznost, ki jo mora opraviti sam (se nanjo tudi sam spomniti). Lahko je to zalivanje lončnice, dajanje vode hišnemu ljubljenčku, odnašanje smeti, pometanje. Nekaj, kar otrok izbere sam in se obveže, da bo to opravljal vsak dan. Če je on zadolžen za neko aktivnost, je ne opravite namesto njega. Nanjo ga sprva lahko le opomnite. Svoje naloge lahko tudi beleži na tablo, da se bo spomnil, kaj mora še narediti. Veselje ob tem, ko otrok naredi kljukico ob opravljeni zadolžitvi, je zanj že nagrada. Tako otroka učimo tudi rednosti, da sam misli na svoj trening, svojo domačo nalogo, kot tudi na majhno gospodinjsko obveznost.