Delo s starši in otroki je za nas navdihujoče, saj preko zgodb rastemo, se učimo in njihovih težav ne vidimo kot problem, temveč kot izziv za razmišljanje, kako lahko skupaj pridemo na pot rešitve.
Starši, mladostniki in otroci pridejo k nam po navdih, ne po nasvet, kako naj se lotijo stiske, pred katero so se znašli. Ne dajemo “instant” nasvetov, temveč poskušamo skupaj s starši razmišljati in jih navdihniti, da poskusijo kaj novega, drznega.
Starši se še premalo zavedajo, da so sami vzor, zgled, pravilo in model sveta za svojega otroka. Otrok, če je zdrav, si želi posnemanja odraslega, saj ga ta svet privablja in mu je mamljiv. In šele, če se bomo kot starši zavedali, da smo otroku lahko navdih, da sam spremeni svoje vedenje in vzljubi odrasli svet, potem smo na pravi poti proti odgovornemu starševstvu. Namreč to kar delamo kot starši, je za otroka privlačno, saj ostalega niti ne pozna. Posnemati bo poskušal tiste, ki so mu najbolj blizu in za katere meni, da največ vedo o svetu in življenju. Z zavedanjem tega dejstva se lahko vzgoje otroka lotimo predvsem preko spreminjanja lastnega vedenja.
Starši vedno pogosteje v svojih otrocih vidijo problem. Pripeljejo ga k psihologu rekoč: “Izvolite, z njim je nekaj narobe. Prosim, spravite otroka v red, da bomo lahko spet normalno živeli.” Želimo preokrenit pogled od “otroka kot problema”, na pot, kjer bi starši v otroku iskali in tudi našli njegovo iskro, igrivost, navdih. S tem bi lahko dopustili, da bi se od svojega otroka kaj naučili, kar bi obogatilo tako njih, kot tudi njihovega otroka.
Avtor fotografije: digitalart. Vir: FreeDigitalPhotos.net
