Nihče ne ve, od kod je prišla in kam je namenjena. Sama je, brez svoje družine, plava dneve in noči in išče svojo družbo. Govori se, da sta jo starša učila preživetja v morjih in oceanih. Govorila sta ji, da so ljudje prijazna bitja, ki se premikajo v nečem trdem, z belim, sivim ali črnim trebuščkom, ki močno hrumi, spušča mehurčke in valovi morsko gladino. “Veš, da so prijazni po tem, ker velikokrat iz tega trebuščka mečejo hrano. So pa tudi prestrašeni, saj vsakič, ko skočiš ven, kričijo in vpijejo, tako da je očitno, da je njih bolj strah, kot naj bo tebe, zato ne rabiš skrbeti,” sta ji govorila. In delfinka se je naučila, da so ljudje resnično prijazna bitja, ki jim lahko zaupa. Začela je od njih dobivati hrano, vsakič ko so z družino šli na jutranje, popoldansko in večerno plavanje. Skoraj vedno se je našel nekdo, ki je imel nekaj za pod zob. In, tako je odraščala skromnih nekaj mesecev, ko pa se je zgodilo nekaj, kar se delfinka ne spomni v celoti, a hkrati jo ves čas preganjajo deli tega dogodka, ki jih ne more pozabiti in se ji vsiljujejo v spomin in njene misli.

Bil je ta trd, bel trebuh ladje, polne ljudi. Bilo je hrumenje motorja in igrivi mehurčki, ki so uhajali iz njega. To jo je navdajalo z zaupanjem, saj je bilo tako, kot navadno, ko je dobila tudi hrano. A, bile so tudi neke verige, neke mreže, bili so ostri predmeti. Bila je kri. A, sama ni zaznala tega, kar so videli njeni starši, ki so v svetlikajoči verigi in prepleteni mreži prepoznali nevarnost, ki je delfinka ni videla in naivno šla proti ladji. Lahkomiselno in naivno, drugi bi rekli neustrašno, se je podala proti ladji, ki ni bila taka, kot vse druge do sedaj. Želela je dobiti nekaj za pod zob in hkrati se zabavati ob vseh teh krikih ljudi, ki jih je vse bolj razumela kot način izražanja sreče in vzhičenja, kot pa prestrašenosti, zato se je res rada metala ven, skakala in delala vragolije vseh sort. Ni prepoznala, da je ta ladja drugačna in to je začutila šele, ko se je z repom zapletla v ribiško mrežo. V trenutku jo je zagrabil močan strah, panika. Začela je divje opletati in skakati, ob tem pa si je poškodovala desno plavut svojega repka. Odtrgala se je stran, pritekla je kri. Takrat jo je zagrabila še hujša panika, strah, da bo umrla, strah, da bo bolelo. Začela je še bolj divje opletati in si s tem pridobila še nekaj globokih ran, ko so se vrvi mreže zarile v njeno telo.

Vse to sta iz daljave videla njena starša in brez razmisleka prišla na pomoč. Začela sta se nastavljati ljudem na tej ladji, da so posvečali pozornost njima, in tako pustili delfinki, da se razplete iz mreže in plava daleč, daleč stran. Starša sta ob brezpogojni ljubezni in neomejeni skrbi ter želji, da bi zaščitila svojo edinorojeno hči, žrtvovala svoje življenje. Ljudje so ju poškodovali z mrežami in motorji tako, da sta poginila in za njima je kmalu izginila vsaka sled. Preostala delfinja jata se je zelo hitro razbežala stran in odplavali so daleč proti odprtemu morju. Odplavali so tja, kamor take ladje ne zaidejo, saj so močni tokovi in nepredvidljivi vetrni sunki. Bili so na varnem, saj so prišli v zatočišče celotne delfinje jate in tam so se vedno zbrali, ko so se čez dan razkropili po vsem morju. Tokrat pa temu ni bilo tako. Delfinjine starše so brezsrčni ribiči s svojimi mrežami grdo poškodovali in nihče iz delfinje jate jih ni več videl. Naša delfinka pa je v tisti stiski, strahu in paniki samo plavala in plavala daleč, daleč stran, ni gledala kam gre, kaj dela, ni se ozirala na sonce, ne na luno, ni gledala skal in po več urah takega plavanja, se je prvič ustavila. Takrat je ugotovila, da se je izgubila. Kar naenkrat se je znašla na kraju, ki ga še nikoli ni videla, ni ga poznala, vse okrog nje je bilo novo. Bila je sama, daleč stran od nje ni bilo nikogar njene vrste. Prav nikogar.

Tako je plavala nekaj dni, tednov in nekega sončnega dne, tik pred sončnim zahodom je prišla v en zaliv, kjer je v zalivu zagledala na površini veliko belih in sivo-črnih trebuščkov, zasidranih v morje. Motorji teh ladij niso delali mehurčkov, kar si je zaželela, Tako je spoznala, da mora verjetno ljudi spet začeti zabavati, če želi dobiti hrano, saj je namreč ob vsem tem potovanju postala zelo lačna. Z zadnjimi močmi in poškodovanim repkom je začela malo in nežno skakati ven iz vode. Njeni skoki so priklicali iz obale mnogo ljudi, ki so prišli pogledat razigrano delfinko in niso prepoznali njene stiske, niso vedeli, da je lačna, utrujena, žalostna in osamljena. Delfinka se je ljudi močno razveselila, končno je spet našla nekoga, ki ji bo dal hrano, samo še malo se mora poigrati z njimi. Naredila jim je pravo malo predstavo. Metala se je po dolžini, v višino, s trebuščkom naprej, s hrbtom naprej, se postavila pokončno in samo z glavo gledala iz gladine, vrtela se je z ljudmi in z njimi dobesedno plesala v vodi. Večkrat se jim je močno približala, tako da bi skoraj lahko že slišala bitje njihovega srca in to bi bilo verjetno lepo slišati. Skoraj tako, kot če bi slišala bitje maminega srca, ko so plavali skupaj. Ves čas skakanja in zabavanja ljudi, pa jo je nekaj zelo vznemirjalo. V zalivu je bilo mnogo belih, črnih, sivih trebušastih ladij, a samo ena je bila zasidrana z verigo, v soncu svetlikajočo verigo. To pa je sprožilo spomine. Veriga. Svetloba. Starša. Kri. Kriki. Mreža. Veriga.

A, ta veriga ni bila tista veriga, v katero se je sama zapletla in s tem izgubila del svojega repka in svoje starše, ki so herojsko žrtvovali svoje življenje, da so preusmerili pozornost ribičev. To je bila zgolj čisto običajna veriga. A je tako močno spominjala na prav tisto verigo, kar je delfinko zadrževalo v tem zalivu, saj je želela razumeti, kaj se je takrat pravzaprav zgodilo. Minevali so dnevi in delfinka se je vsak dan znova vračala v zaliv, k tisti verigi in tistim ljudem. Bila je tako sama, da so bili ljudje kar naenkrat njena edina družba in z njimi se je začela vse bolj povezovati. Vsak dan je plavala večkrat gor in dol ob verigi tistega čolna in vsak dan imela vsiljene podobe dogodka, ko je izgubila vse, kar je poznala in imela rada. Teh podob in slik se ni morala kar tako znebiti. Četudi se je zdelo, da je kdaj pozabila, da je delfinka in ne prav zares človek, ker je toliko časa preživela v njihovi družbi, so podobe tega dogodka iz ranega otroštva še vedno prihajale in jo vznemirjale. Takrat ji je pomagalo, da je zaplavala stran od ladijskih trebuščkov, stran od verig in sider, stran od ljudi, proti soncu. Vendar bolj, kot se je umikala temu, kar je poznala, bolj je ostajala sama in zato se je vse pogosteje spet vračala nazaj v zaliv in se igrala z ljudmi, to ji je dajalo vsaj malo veselja. A kaj, ko so tam bile tudi verige in vsi spomini so ponovno prišli na dan.

Zdelo se je, da se vrti v enem krogu in nikakor ne more pozabiti tega, kar se ji je zgodilo in tako ne more zares biti svobodna. Kot, da je sama priklenjena na to verigo. Verigo spominov.

Večkrat je v morju videla bel trebušček in mehurčke od motorja in se jih zelo razveselila, saj je upala na hrano, vendar hitro je prišel tudi grenak priokus in ponovno grozni spomini.

Ljudem se je približevala bolj, kot bi njeni starši zares pustili. A kaj, saj jih ni tu in je ne morejo več posvariti na nevarnost, niti je ne morejo okarati. Hodila jim je vse bližje, hodila po hrano, jih zabavala. A, družba ljudi ni bila tista prava, ki jo je iskala. Bila je sicer njena nadomestna družina, ki jo je hranila, se z njo občasno igrala ob večerih, a vselej je delfinka ob sončnem zahodu ostala sama. Zavedala se je, da je to tako zelo drugače od njene primarne družine, a to je bilo tisto, kar je imela. Namesto delfinjih bratcev in sestric, je imela ljudi, z nekimi očali na glavi in cevkami iz glave. Malo so ji bili smešni, nikoli se zares ni navadila nanje in se jim je ves čas smejala, ker so bili čisto zares hecni. Pa, nekateri so bili barvasti, nekateri so imeli neke čudne plavuti, spet drugi ne.

Zdaj se je spomnila besed mame, ki je rekla, da ljudje pravijo, da so delfini zelo nasmejana bitja. “Ja, seveda, da smo, če pa so ljudje tako smešni, da ne moreš ostati resen, ko jih vidiš!”, si je mislila in se v skoku nasmejala.

V bistvu je te smešne ljudi čisto zares vzljubila. So le edino, kar je imela. Njihova družba ji je postajala všeč, rada se je zabavala z ljudmi, a ob večerih je večkrat sanjarila o svoji delfinji jati, o ostalih prijateljčkih, s katerimi se je rada zabavala. To je ostala njena močna želja in ni in ni si je mogla izbiti iz glave. Samo, da se je malo umirila, si je želela točno tega.

Nekega  hladnega jesenskega popoldneva, ko v vodi že nekaj tednov ni bilo ljudi in vse, kar je videla, so bili občasni in počasni beli trebuščki, je prišla ena velika ladja. Izgledalo je, kot da imajo nekaj posebno zanjo, saj so ji sledili. Ustavila se je in kar naenkrat se je okrog nje znašla mreža. V sekundi je podoživela dogodke iz njenega otroštva. Strah. Kri. Mreža. Veriga. Starši. Kje so starši? Zdaj je sama. Zdaj, jih nihče ne bo zamotil. Prepustila se je, saj je vedela, da če se bori z mrežo, se lahko še bolj poškoduje. Začutila je vbod, potem se ne spomni ničesar več.

Zbudila se je. Okrog nje ni bilo mreže, ni bilo ljudi in belega trebuščka, ni bilo mehurčkov in hrumenja motorjev. Okrog nje je bilo sinje modro in mestoma turkizno morje, lepe skale in: “glej … glej tja, delfin! Ne, pa saj to ne more biti res? Ah, seveda, da je delfin, saj sanjam. Vedno v sanjah vidim delfinčke. Ah, ti niso moji. Kdo so oni? Koga sanjam? Ali sploh sanjam? Začela je plavati proti njim in lepo so jo sprejeli. Skupaj so odšli na prvo skupno družinsko plavanje. Uh, kaj hitro je ugotovila, da zaradi poškodovanega repka ostaja zadaj, a so to opazili tudi ostali in upočasnili svojo hitrost, tako da jih je lahko mirno dohajala.

V novi družini je postala znana kot neustrašna delfinka, ki je  vedno prišla najbližje ljudem in prinesla hrano tudi za ostale, zato so jo v družini imeli zelo radi in so vedno njo poslali bližje trdim, belim in sivim trebuščkom ladij.

“Zanimivo je, kako se lahko sprva nevednost in naivnost, ko nečesa ne poznaš in se tega pač ne moreš bati, spremeni in preoblikuje tako, da postane tvoja vrlina. Postaneš namreč neustrašen, saj imaš bogate izkušnje in z vsako ladjo, jih dobiš še več. Dobrih in slabih. A, zdaj prepoznam tudi znake, ki mi pravijo, da pa sem lahko bolj previdna. Zdaj sem z izkušnjami postala bolj modra in pogumna, ne pa več nevedna in naivna,” si je zadovoljno mislila in odplavala ladji turistov naproti.

Dolgo časa ni mogla verjeti, ampak njene sanje so se uresničile. Saj se zdi, da ne sanja, vse, se zdi zelo, zelo res. In, tako je tudi bilo. Od tistega jutra se je delfinka radostno zbujala v jati delfinov, ki jih je zelo hitro vzljubila in vzela za svoje. Tako lažje jih je imeti rad, delati vragolije z njimi in sploh, ostanejo s tabo tudi takrat, ko je morje že bolj mrzlo, ko je dnevne svetlobe veliko manj in ko tudi po morju ne plava kaj dosti trebuščkov, ki spuščajo mehurčke. Oni ostanejo s tabo ves čas. So njeni delfinčki, njena družina, so njen varen pristan in njena družba za morske vragolije.

Ljudje so resda super družba, a zdaleč niso tako njeni, kot so njeni lahko delfini. Ob tem, da je našla spet sebi podobne, je spoznala globino očetovih besed. Doumela je, kaj zares pomeni, da si »fin, kot delfin«.

Avtor fotografije: membio. Vir: FreeDigitalPhotos.net