Zgodba o osamljenemu gozdnemu škratu

Globoko v gozdu, kamor človeška noga redkokdaj zaide, v duplini hrastovega debla, živi družina gozdnih škratov. Taka, klasična družina, oče in mama škrat ter mali gozdni škratek, ki se je prejšnjo pomlad dobro naučil prave škratovščine (jezika gozdnih škratov) in je šel na prvi sprehod z očetom. Po tem prvem sprehodu pa ga je oče vse bolj začel učiti gozdnih veščin pravih škratov in ga pripravljal na dolgo škratje življenje, ki je bilo pred njim. Škrat Vlad se je učil postavljanja piramide za ogenj iz drevesnih vitic in palic, se učil različnih poti po gozdu, tako da se je orientiral po drevesih, luni, zvezdah, včasih celo oblakih in listih, a to je bilo že precej drzno, če se ni želel izgubiti v širnem in prostranem gozdu. Oče ga je učil lovljenja kobilic za kosilo, nabiranja rečnih rakcev za posebne priložnosti in seveda ločevanja med užitnimi in strupenimi gozdnimi rastlinami, med katerimi se pri nekaterih pocedijo sline, pri drugih pa te lahko oblije grozna slabost. Pripravljal na življenje ga je že od malih nog, saj je vedel, da so mu dnevi šteti in da želi svojega edinega sina pripraviti na vse, kar mu gozd ponuja ter ga podučiti o vsem, s čimer ga lahko zavede. To je počel na tak ljubeč, spodbuden in podporen način, da se je Vlad vsak dan s takim velikim veseljem smukal okrog njegovih nog in srkal vse znanje, kar mu ga je oče lahko ponujal. Iz dneva v dan je bil bolj okreten in njun odnos je bil nekaj, kar so občudovale vse gozdne živali, ki so kadarkoli lahko bile priča njuni igri in učenju. Lahko bi rekli, njunemu igrivemu učenju.

Ko sta se tako potikala po gozdu, sta vedno z veseljem prišla v domačo duplino, kjer je lepo dišalo po vseh začimbah, ki rastejo blizu in daleč, saj je Vladova mama, gospa škratka, vedno pripravila odličen obrok, ki pa je bil še toliko bolj slasten, če sta tudi oče in Vlad dodala kaj na skupno mizo. Skupaj so se veselili, večkrat so se vsi skupaj igrali skrivalnice, kar so najrajši počeli v jeseni, ko je bila na tleh debela odeja jesenskega listja, kamor si se lahko en-dva-tri zakopal in te je bilo res težko najti. Tako so preživljali popoldneve, ob večerih pa so velikokrat gledali luno, poslušali nočne ptice in si pripovedovali zgodbe. Včasih sta se starša spominjala svojega otroštva in dogodivščin, pogosto sta se rada spominjala zgodb o tem, kako sta se spoznala, a Vlad se nikoli ni mogel naveličati zgodb o lumparijah, ki sta jih oba počela s svojimi brati in sestrami. Tako je užival ob teh pripovedih in vsake toliko spodbudil starša, da si želi imeti bratca ali sestrico. Sploh ni pomembno, za kaj se bosta odločila, le da bi imel nekoga, s komer bi se lahko še sam igral, tako, kot sta se tudi njegova starša. Pa, saj ni bil tako sam, vendar je bil njegov občutek večkrat drugačen, saj se mu je pogosto zdelo, da je zelo sam. Njegovi strici in tete so živeli v tem istem gozdu, nekateri bližje, nekateri malo dlje stran, a vseeno, s svojimi bratranci in sestričnami se je lahko videl vsakič, ko se je družina zbrala, kar je bilo vsaj na vsako polno in prazno luno. In, to je bilo kar pogosto. A vseeno, ni imel nikogar, s katerim bi se lahko hecal, ko zvečer v postelji še ni zaspal in je razmišljal o dnevu, starša pa sta še imela pogovore odraslih škratov. Tudi mu je manjkal nekdo, s komer bi se lahko igral, mu kaj pokazal.

Tako so tekli dnevi in noči, lune so se menjale in listje na drevesih je včasih ozelenelo, včasih porumenelo ter odpadlo in pojavil se je sneg. Teh ciklov je bilo kar nekaj, ko je škrat opazil, da mu raste brada in je postajal vse močnejši in pogumnejši, kot je bil nekoč. Zdaj je na kakšno pot stran od dupline šel že kar sam, saj se je želel preizkusiti v tem, če res ve in zmore to, kar sta običajno počela skupaj z očetom. Velikokrat mu je uspelo, sem pa tja pa je tudi zašel po drugi poti in se vrnil pozno v mraku. A, vsaka taka pot je bila zanj lekcija, da se po listju, ki ga veter nosi, res ne smeš in ne moreš orientirati. Tudi ne po rastlinah, ki se ponoči zaprejo in tudi ne po zvoku ptic, ki lahko odletijo in jih slišiš popolnoma na drugem koncu. Z vsakim novim spoznanjem je bil modrejši, kot prejšnji dan. Na jutranje pohode je začenjal hoditi vse pogosteje sam tudi zato, ker je opažal, da njegov oče vedno bolj peša, je vedno bolj utrujen in počasnejši. Oče je začel vse pogosteje ostajati doma v postelji in je komaj zbral dovolj moči za sprehod po gozdu, nabiranje in lovljenje primerne hrane vsak tretji dan, pozneje vsak četrti dan in še pozneje komaj enkrat na teden. Iz dneva v dan bolj pešal, kar je Vlad lahko opazil na svoje oči, a ves čas sta mu starša govorila, da je vse v redu, da je to prehodno in bo vse dobro ter, da se bodo kaj hitro spet šli skrivalnice in bosta skupaj lovila potočne rakce. Globoko v sebi pa je Vlad vedel, da oče verjetno nikoli ne bo več tako vitalen in iskriv, kot je bil nekoč. Dobil je tak, močan občutek, da so očetu dnevi šteti in da je sedaj še toliko bolj pomembno, da skrbno posluša in si zapomni vsako očetovo modrost in zgodbo. In, četudi je bilo včasih tako, da se je rad upiral in kakšne stvari ni naredil takoj, kar je očeta nemalokrat pojezilo, pa je sedaj, karkoli je oče rekel in prosil, Vlad naredil takoj, saj si očeta ni želel dodatno vznemirjati, temveč ravno nasprotno, si je želel, da bi ga s svojim vedenjem lahko pomirjal. Vsak dan je hodil po isti poti, da se ne bi izgubil, nabral ravno prav rakcev in kobilic, da je lahko nahranil celo družino in da očetu ne bi bilo potrebno skrbeti.

Oče je bil zadovoljen in ponosen, da je Vlad tako odrasel ter tako skrben in tako ga je na predvečer polne lune poklical k sebi in mu rekel, da naj ohranja svojo iskrico, ki jo nosi v sebi in naj hkrati skrbi za svojo srečo in srečo drugih tako, da goji prijaznost do sebe, narave in vseh živih bitij.

S temi poslednjimi besedami je Vladov oče tisto polno luno pozne jeseni za vedno zaprl oči. Ko je Vlad zjutraj vstal in se tiho odpravil ven, misleč, da starša še spita, je na pragu dupline zagledal svojo mamo, zavito v jutranjo haljo in v ihtečem joku. Začutil je, da to pomeni, da se je njegov ljubi oče za vedno poslovil. Oblile so ga solze in sedel je k mami. Ni vedel, kaj lahko naredi, da ji pomaga, zato je kar obsedel pri njej, mama ga je objela in skupaj v tišini sta jokala in jokala, tako da se sploh nista zavedala, kako teče čas.

V naslednjih dnevih so vsi njegovi bratranci in sestrične, strici in tete in celo babice in dedki prišli na obisk in prinašali cvetje in hrano. Duplina je bila nekaj dni prepolna škratov, a ob enem tudi polna joka in žalosti. Vse to je trajalo do naslednje polne lune in v tem času Vlad ni zares dobro vedel, kaj lahko stori in kaj sploh sme. Vsi so ga objemali in bili ob njem, a značilnega očetovega trepljanja po rami in včasih tudi po hrbtu, ko je bil ponosen nanj, ni začutil. Ko se je luna ponovno začela manjšati, sta bila z mamo vse pogosteje sama. Sorodniki so se umaknili in ju pustili, da se sama soočita z izgubo in praznino, ki je nastala. Dnevi so tekli drugače. Zjutraj Vlad nikakor ni mogel vstati, da bi se podal v gozd na sprehod in mama ni nabrala svežih zelišč. Nekaj dni sta jedla zelo skromno, pojedla pa sta še vse tisto, kar so prinesli sorodniki. Ko je tega zmanjkalo, sta se za nekaj dni odrekla hrani, saj nista imela moči, da bi šla ven. Tako ali tako jima ni bilo do hrane. Veliko sta bila v tišini, bili so dnevi, ko sta komaj spregovorila, če pa sta, sta se oba močno izogibala pogovorov o očetu, saj sta se zavedala, da je to za njiju oba zelo težko. Če je kdo omenil očeta škrata, je v duplino zavil tak mrzel veter in solze so kar same tekle dol po licih.

Hrane je že čisto zmanjkalo, tik pred duplino sta že vse pobrala in tako se je Vlad odpravil na pot v gozd, da jima z mamo nabere nekaj osnovnih živil za obrok. Šel je po poznani poti, saj sploh ni bil pozoren na naravo okrog sebe. Tako je bil v svojih mislih, da ni opazil sprememb, ki so se zgodile v naravi v tem času in tudi ni videl nobene kobilice, kaj šele rakca ter se pozno v noč vrnil domov po napačni poti. Seveda se je izgubil in bil je praznih rok. Izmučen, objokan in lačen. Ko ga je mama na vhodu v duplino zagledala, ga je samo objela, ker je vedela, da mu je težko. Zaspala sta in Vlad je naslednje jutri ponovno šel na pot v gozd, tokrat še bolj lačen in odločen, da prinese nekaj za pod zob. Tokrat mu je šlo boljše, zavedal se je, da če še nekaj dni ne bo jedel, bo vse težje hodil po gozdu in tako se je močno osredotočil, zagledal kobilico in hop … jo zgrešil. Prepočasen je bil, utrujen in brez energije, tako da mu je kobilica ušla. Tudi z rakci je bilo podobno. Še dobro, da jima je teta prinesla nekaj svežega kostanja in eno gobo, da sta imela nekaj hrane za pod zob. Dnevi so tekli in ni bilo pravila, ali bo Vlad domov prišel s kobilico, rakcem ali praznih rok. Velikokrat je po gozdu namreč hodil zamišljen, razmišljal o očetu in o tem, kaj sta vse na teh poteh skupaj doživela, kaj ga je učil in tako spregledal marsikaj užitnega, kar je prišlo mimo njega. Obujal je spomine, jokal in skozi solzne oči škrat težko vidi potočnega rakca.

Zamenjale so se barve v gozdu, iz zelene na rumeno in potem v snežno belo. Ta belina je bila tudi znak, da je potrebno manj jesti in več počivati, če želiš preživeti do naslednje svetlo zelene barve gozda. V času debele snežne odeje sta z mamo pogosteje ostajala doma, tudi sorodniki niso tako pogosto hodili na obisk in Vlad se je zavedal, kako močno pogreša svojega očeta. Včasih samo zato, da bi mu kaj povedal, včasih zato, da bi ga kaj vprašal, včasih pa zato, da bi doživel ta njegov trepljaj po rami, ki mu je dal vedeti, da je oče ponosen nanj in ga ima rad. Pogrešal je tudi to, da mu je nekdo pokazal zvezde, za katere je že dolgo vedel, katere so in kje se nahajajo, a vsakič znova je bilo lepo gledati v nebo in slediti očetovemu prstu, ki je kazal zvezde včasih skozi oblake, včasih skozi listje v vetru. Vedel pa je, da ni samo on sam in ne pogreša očeta samo on, temveč je tudi njegova mama vse manj podobna mami, kot jo je poznal prej. Bila je tiha, otožna, žalostna. Nemalokrat ni več šla iz dupline, nemalokrat dupline ni niti več pomedla, kobilice pa je včasih pripravila kar brez začimb, ker se ji ni več ljubilo do hriba, kjer bi lahko nabrala sveže. Četudi je Vlad šel za ves dan v gozd, je opazil, da je njegova mama ves ta dan preživela v postelji in dneva niti ni začela. To ga je začelo skrbeti, pomislil je, da bi lahko tudi njegova mama zbolela in ni in ni si mogel predstavljati, da bi izgubil še njo. Vedel je, da mora narediti nekaj, karkoli, samo da jo ohrani pri življenju. Prevzemal je vedno več skrbi zanjo, začel nabirati tudi zelišča ali pa včasih šel samo do sorodnikov po sveža, ko je bil hrib predaleč, skratka, naredil je vse, česar se je spomnil in je bilo v njegovi moči, da bi ohranil mamo pri življenju. Pri tem pa je pozabil nase. Na svojo igrivost. Na skrivalnice in na svoj notranji žar. Ne da bi se zavedal, je v teleščku še majhnega škratka zrasel odrasel škrat, ki je skrbel za mamo. Takrat se je spomnil besed, ki mu jih je oče povedal na zadnji večer, preden je umrl. Da ne sme pozabiti na svoj žar, na svojo iskrico. S to iskrico je občasno skušal nasmejati svojo mamo, jo objeti, ji pokazati kakšno reč, ki se je zdela samo njemu zanimiva, da jo je s tem vsaj ob nekaj trenutkih dobil nazaj, svojo mamo, kot včasih, kar ga je res lepo pogrelo pri srcu in razveselilo.

K mami je začela prihajati tudi starejša škratka, v gozdu znana kot škratka zdravilka, ki je mami z zelišči in napotki pomagala, da je iz dneva v dan imela več energije in bila bolj podobna sama sebi. Pomembno je bilo, da se mama začne ponovno sprehajati in, da ne obleži. Šele ko je mama škratka zbrala dovolj moči, in je vse pogosteje začela hoditi na hrib po začimbe, je Vlad vedel, da mama ne bo umrla in ne bo šla k očetu, temveč bo z njo kmalu vse dobro. S to mislijo se je sprostil in začel pogosteje in dlje hoditi v gozdu. A, vsaka poznana pot ga je spomnila na očeta, pa naj je preteklo še toliko dni in noči. Sam spomin ga ni vznemiril, občasno mu je tudi narisal nasmeh na obraz. Zavedal se je vsega, kar ga je oče naučil in bil vedno bolj in bolj hvaležen, da se je lahko vsega tega naučil od njega. Pogrešal ga je in velikokrat se je počutil zelo osamljenega. Niti ni bil navajen, da je v družbi drugih škratov. Običaji družine, da se srečujejo ob polni in prazni luni so se začeli spreminjati in kakšno luno je lahko tudi preskočil, saj mu občasno njihova radost in žlobudranje ves dan niso pasali, ter se je umaknil v gozd. A, bolj kot se je umikal, bolj je zares ostajal sam. A, s tem se sploh ni ukvarjal. Nekako je bil tudi v redu s tem, da je sam in osamljen in niti ni pogrešal družbe, ampak so prišli dnevi, ko pa si je najbolj od vsega želel očeta, ali pa vsaj brata, mamo, ki bi sedela ob njem in ga razumela. A, to se ni zgodilo. No, z mamo sta še kdaj, a vse bolj redko, sama sedela ob večerih. In, vse zgodbe iz preteklosti so bile boleče, ker so vključevale očeta, tako da sta se tej navadi kar nekako spontano izognila.

Nekega jutra je Vlad opazil, da je mamo del poti pospremil nek škrat, ki ni bil pravi drevesni škrat, temveč je bil škrat grmovja. Ni mu bil všeč. Bil je tak manjši, bolj zaraščen, a delovalo je, da je mama ob njem nasmejana. Prijalo ji je, da jo je spremljal del poti, po kateri je vedno hodila sama. Velikokrat je tudi on nosil košarico začimb. Včasih se je zgodilo, da je tudi kar sam ujel kakšnega rakca in kobilico ter jih dal na vrhu košarice. A še vedno, kljub temu, da je videl, da je njegova mama bolj zadovoljna, kot je bila še nekaj lun nazaj ter, da je ujel nekaj hrane namesto njega, ga je motilo, da je grmovni škrat vse bližje njegovi mami. Mama je včasih dajala vtis, kot da je njegovega očeta pozabila ter ga zamenjala s tem grmovjem, no, grmovnim škratom. Vlad je začutil, kot da mama očeta ne spoštuje dovolj, sicer bi mu ostala zvesta do svoje smrti. Vsaj tako si je predstavljal ta rek “in živela sta srečno do konca svojih dni”. Čigavih dni? Srečna sta bila, do konca očetovih dni, kaj pa njenih? V tej frazi je bilo več nelogičnosti, kot logičnosti, ki je nikakor ni mogel razumeti.

Ponovno se je spomnil očetovih besed, ki so govorile, naj omogoča, da so drugi okrog njega srečni. To mu je dalo misliti in odločil se je, da bo skušal biti manj zagrenjen vsakič, ko bo srečal grmovnega škrata, temveč bo dopustil, da se mama z njim druži in zabava. Konec koncev jo ta sprehod tudi zdravi, vsaj tako je rekla tista gozdna zdravilka, ki je menila, da mama trpi za depresijo ob izgubi moža. In poleg nekaj zelišč, je najboljše zdravilo tudi vsakodnevni sprehod in druženje. Ko je tako razmišljal je doumel, da je ob nabiranju zelišč s tem grmovnim škratom vse to res imela, zelišča, sprehod in družbo. Hkrati pa ji je on pokazal tudi neka druga zelišča, ki jih še nikoli nista jedla. In, Vlad je priznal, so bila kar okusna.

Grmovni škrat je Vlada enkrat povabil, da gresta skupaj raziskovat in Vlad je pristal, saj je ugotovil, da bo tako najbolje ocenil, če je on res dobra družba za njegovo mamo. In sta šla. Potepala sta se cel dan, iskala različne začimbe, užitne in okusne rožice, vršičke, lubje in še in še. Grmovni škrat nikoli ni imel žene, ki bi nabirala zelišča, medtem ko bi on lovil kobilice. Tako je od nekdaj sam nabiral zelišča in je dodobra poznal vsa, tudi tista, najbolj redka in taka, ki jih Vlad še videl ni. Razširil mu je obzorje znanja o začimbah in mu pokazal še nepoznane poti. Pa še, kakor je bilo Vladu to težko priznati, sta se vmes kar nekajkrat pošteno nasmejala, ko sta nabirala kaj v kakšni res čudni pozi, ko z eno roko visiš iz veje in se z drugo steguješ tako daleč, da večkrat skoraj padeš na nos. Te vragolije med nabiranjem so Vladu ponovno prižgale iskrico, ki jo je sam dolgo časa iskal, po drugi strani pa sta prišla nazaj, ne samo z eno košaro, ampak sta tudi svoje kape obrnila okrog in prinesla vsa zelišča mami, ki ju je bila obeh zelo vesela.

Vsa zelišča je posušila na toplem spomladanskem soncu in ju povabila v senco na hladno rečno limonado. Sedeli so v senci, si pripovedovali zgodbe tega izleta in Vlad je ponovno v sebi začutil radost in veselje, česar že dolgo ni občutil. Slišal je besede očeta, ki so ga spomnile na iskrico, na veselje in pa tudi na to, da naj skrbi za to, da bo srečen sam, ter da bodo drugi okrog njega srečni. In, v tistem trenutku so bili izpolnjeni vsi ti pogoji, zato se je zavedal, da je na pravi poti. Tako on, njegova mama, kot pa tudi ta grmovni škrat, ki ni njegov oče, ampak zanimiva in zabavna družba, katere je bil vesel, saj je odgnal njegovo in mamino hudo žalost in osamljenost. Hkrati pa se je zavedal, da še vedno sledi očetovim besedam, kar mu je bilo globoko v sebi najbolj pomembno. S temi mislimi je nazdravil z rečno limonado in se v sebi ter tudi na ves glas radostno zasmejal.