Noč, ko je Lulu prišla na ta svet, je bila zelo čudna. Grmelo je, bliskalo se je, močno je deževalo. Bila je ena tistih noči, ko se je zdelo, da se nebo močno krega na nas. Temna noč, brez lune na nebu in s temnimi deževnimi oblaki, ki so prekrili še najsvetlejšo zvezdo. A, ko sta nebo razsvetlila blisk in strela, je bilo na trenutke tako svetlo, kot v operacijski dvorani. Tiha in skrivnostna, a na trenutke tako glasna, kot je bučno hromenje vlaka, če stojiš čisto na koncu perona. Ko je Lulu prvič videla ta svet, jo je najprej zaslepil blisk strele, ki je švignil čez celotno nebo. Nato pa ji je tema spet odvzela možnost vida. Uvidela je, da je ta svet zelo nepredvidljiv in tudi temna noč ni samo temna, lahko je tudi izrazito svetla.

Dež se je umiril, noč se je prevesila v jutro. Lulu pa se še vedno ni pomirila od vsega hudega, kar se ji je zgodilo ponoči. Skotila se je v leglo, s preostalimi bratci, s katerimi se je stiskala in grela, saj je jutro po taki burni noči zelo hladno. Tiščala se je ob veliko, kosmato in toplo mamo, ki jo je nahranila in sčistila in jo s tem pomirila.

Dnevi so minevali in vse bolj je postajalo jasno, da je Lulu zelo drugačna od svojih bratcev. Bila je bolj boječa, bolj prestrašena. Bala se je stopiti na mokro travo, ko je deževalo. Do vsake vode je bila veliko bolj previdna in bojazljiva. Dež jo je spominjal na grom in blisk in temno noč. Bala se je vseh velikih belih stvari, ki so bile kot belo nebo, ko ga razsvetli strela. Tako se je izogibala velikim belim, apnenčastim skalam in je rajši hodila vsenaokrog po blatu, da je prišla do potoka. Oh, potem pa potok. Potok je le še ena oblika vode. “In voda je hitra in lahko se kaj zgodi, če prideš blizu,” si je mislila mala Lulu. Saj je ni strah, da bi bila mokra, temveč bolj to, da bo padla v potok in nikakor ne bo mogla ven. Tako je rajši pila iz blatne luže, kot iz pretočnega bistrega potoka, ker je bil nevarno hiter zanjo. Vsega se je tako bala in tako je njen svet postajal vse manjši, saj je bilo veliko pokrajine, katere se je izogibala. In, zares ni znala dobro povedati, ali se bolj boji dneva, ko je vse tako svetlo in belo in se jasno vidi, kaj vse je lahko nevarno, ali se bolj boji noči, ko še poznana drevesa, listje in grmovje dobijo drugo podobo in se zdi, da ponoči povsem spremenijo svoj obraz. Prav vse je bilo zanjo zelo grozljivo in redko je našla trenutek, ko se je lahko umirila. No, ga je … V maminem zavetju, v zavetju tople, kosmate in velike mame, ki je imela z Lulu ogromno dela. Lulu se je namreč vsakič, ko se je česa ustrašila, vsaj malo polulala po zadnji tački, včasih kar po obeh. Umivati sama pa se še ni znala, v potok pa si kakopak ni upala. In tako jo je mama večkrat na dan morala čistit, saj je bila Lulu praktično ves čas polulana. Zato se je je tudi prijelo to ime, Lulu.

Nekega dne pa se je Lulu na sicer poznani poti, izgubila. Iskala je pot, kako bi se izognila podrtemu drevesu čez potok in ni upala po deblu, okrog in okrog do druge strani potoka, pa je bila dolga pot. Tako kar naenkrat ni več slišala svojih bratcev, ni več videla svoje mame. Bila je sama. In to je bilo šele grozno strašljivo. A, ko se je zavedala, da jih ne sliši več, je bilo že prepozno. Sonce je že zahajalo za bližnji hrib in ji ni puščalo veliko časa za razmislek. Ni vedela, ali naj gre naprej, ali naj rajši počaka in upa, da jo bodo našli oni. Ker se je zdelo iti naprej še bolj grozno, nazaj pa tako daleč, je obupano sedla na kup blata in čakala. Čakala in čakala, a svojih bratcev in svoje mame to noč ni dočakala.

Dočakala pa je mrak. Počasi se je začelo mračiti in blatna jasa se je začela premikati. Zdelo se je, kot da v samem blatu prebiva nekakšna nočna pošast, ki ob mraku oživi in lomasti po gozdu. Bolj kot je gledala v blatno mlako, bolj se je tam notri vse premikalo. A hkrati se je tudi bolj večerilo in ni več videla dobro z očmi, tako si je lahko predstavljala še toliko bolj grozno, kot je v resnici morda bilo.

Kdo ve, kaj je zares videla s svojimi očmi in kaj s svojimi mislimi. A, manj kot je videla, bolj grozen je postajal tudi gozd okrog nje.

Drevesa so spustila svoje veje in jih začela stegovati proti njej. Lulu je osuplo opazovala, kako veje rastejo in jo bodo zdaj zdaj ujele in dvignile visoko nad tlemi. Joj, ne visoko, višine se je tudi bala. Lulu je spoznala, da bolj kot gleda, kako se gozd v temi spreminja v strašen in grozljiv prizor nočnih pošasti, bolj jo je postajalo strah in kmalu je zaznala, da sedi v svoji lužici strahu. Potem pa jo je začelo tudi mraziti, saj ji nihče ni umil zadnjih tačk. Skušala je zapreti oči, saj je bilo vse, kar je lahko videla z odprtimi očmi, zelo grozno. Upala je, da če nečesa ne vidiš, da neha obstajati. Ampak, z zaprtimi očmi je vse skupaj postalo še veliko bolj grozno. Uf, zavedala se je, da če ne vidi, pa zares zelo, zelo dobro sliši. Pa občuti tudi. Aw, koliko enih vejic jo praska in pritiska, ki jih prej sploh ni opazila. Pa kako se njen kožušček pogreza v mokro listje. Uh, pa kako glasen je lahko šele veter, ko zavija in šumi. Kako pa naj ugasne ušesa, da ne bo vse tako glasno? Ni si znala odgovoriti na to vprašanje. Glavo je položila na tla, uho prislonila na zemljo in tako je že slišala malo manj, a še vseeno preveč zvokov, čisto preveč.

A, če je gledala, je vse, kar je videla, zelo grozno. In, če je zaprla oči, je vse, kar je slišala in občutila, bilo še bolj grozno. Sploh se ni znala pomiriti, od strahu je samo lulala.

Za kratek čas se je veter umiril in tako je lahko sploh slišala svoje misli. V njih je slišala mamin glas, ki ji je vsako noč prepeval uspavanko za lahko noč, da se je lahko umirila in zaspala. Oh, mamin glas. Ko bi ga le lahko še enkrat slišala, tako lep, mamin glas, ki je pel:

»Tam na gozdni jasi, Lulu še ne spi, zraven šestih bratcev, deklica bedi.

Sladko, spančkaj, moja, mala miška ti, mirne sanje, ti tvoja, mamica želi.«

Lulu je vdihnila in izdihnila. In spet, vdihnila in izdihnila. In vdihnila in izdihnila. Tako jo je mamica učila, da če tako mirno diha, da jo bodo enkrat le ujele mirne sanje. Vse manj je slišala veter, vse manj občutila mokro listje ter vse bolj je bil prisoten mamin glas ter zvok njenega dihanja. 

Sončni žarki so pokukali na jaso in so zbudili malo Lulu. “Oh, mmm, preživela sem noč? Čisto sama? In, nisem kar umrla?”, se je čudila Lulu, medtem ko je hodila po jasi in opazovala blatno mlako in vse njene vdolbinice, ki so se ji še prejšnjo noč zdele tako grozne in tako pošastne. Hitro je začela tekati od enega drevesa do drugega in ugotovila, da veje niso nič daljše in nič bolj upognjene, kot so bile prejšnji dan, tako da verjetno ponoči niso tako zrasle in se stegovale proti njej, kot je ona to videla. “No, mogoče pa so in se ob dnevu potem spet postavijo nazaj.” Tega ni vedela in zdaj, ko je bil dan, tudi ni bilo več tako pomembno. Čudila se je, kako danes, na to jutro, ko je prvič premagala svoj grozni strah, gozd vidi tako drugače. Oh, uuuu, in prvič jo je prijelo lulat. Do zdaj ni sploh čutila tega pritiska v mehurju, saj ji je skoraj vedno ves čas teklo po nogah. Počepnila je in prav dolgo lulala. “Uh, kako je to odleglo.”

Ko je bolje pogledala jaso in vse te poti je prepoznala, po kateri poti je prišla in vedela, kam se mora obrniti, da najde svoje bratce in mamico. Stekla je po poti, pa ne zato, ker bi bežala, ampak ker je bila tako vesela, da je preživela tako grozno noč, da jim je to morala v hipu sporočiti. Tekla je in tekla in prav nič se ni utrudila. Le žeja jo je zagrabila.

“Glej, potok. Hmm, hitra voda. Mogoče, tule ob strani,” je razmišljala. Stegnila se je proti vodi, a je bila zares tako daleč od gladine, da je še njo presenetilo, da je dobila kapljico na svoj jezik. Popila je prvi požirek, ta pa se ji je skoraj zataknil v grlu, ker ni pričakovala, da bo vodo res dosegla. Še sama ni vedela, da ima tako dolg jezik, ki se stegne kot pri žabi. Stegnila se je še malo naprej in naredila še par dolgih požirkov, ki so ji tako dobro deli. “Oh, nisem padla v vodo in kar preživela sem. Ne morem verjeti, kaj se to dogaja. Sem mar “ozdravljena” vseh strahov?”, se je spraševala. Odgovora seveda ni našla. Vedela je, da bo še veliko stvari in pojavov, ki jo bodo lahko prestrašili. Ravno tako bo verjetno tudi kdaj še stekla kapljica po zadnjih tačkah, a nič ne de. Preživela je noč in to pomeni, da je to jutro veliko bolj pogumna in svobodna psička, kot je bila kadarkoli prej. Tako je razmišljala, bila ponosna nase in pot do domače jase se sploh ni zdela več tako dolga. V daljavi je zagledala, kako mama in bratci v tesnem objemu še spijo. »Najbrž so šli pozno spat, ker jih je tako skrbelo zame,” se je zamislila Lulu in se v diru zapodila proti njim, lajala na ves glas in vse prebudila. Mama in bratci so se je tako razveselili in bili prav presenečeni, saj je še nikoli niso videli tako vesele. Sploh niso doumeli, kaj vse se ji je to noč zgodilo.

Ko jim je Lulu pripovedovala o svoji noči, so jo poslušali z velikimi ušesi in odprtih oči. Dva izmed bratcev sta povedala, da sta tudi onadva kdaj že videla, da se veje drevesa stegujejo proti njima in da je ponoči vse bolj grozno, kot je sicer. Lulu je bila na varnem. Tu so jo sprejeli in razumeli. Potem pa tudi se igrali in valjali en po drugem, kot to delajo vsak dan, no, večkrat na dan. A, ko bo prišla naslednja noč, je Lulu zdaj bogatejša za eno izkušnjo, ki jo je naučila, da bolj, kot si pozoren na grozne stvari, bolj jasne, večje in bolj grozne postanejo. In, bolj, kot uspeš takrat v tisti grozi ujeti svoj dih in mu slediti, ter slišati pomirjujoč mamin glas, ki ti sporoča, da bo še vse v redu, manj grozno je vse, kar tvoje telo zaznava iz okolice. In, s to izkušnjo je sedaj pripravljena, da gre bolj lahkotno v svet. Umirjeno dihati pa bo še vedno vadila tako, kot jo je učila njena mama:

“Vdih … Izdih … Vdih … Izdih… Vdih … Izdih …“

Ilustrator: Tomaž Eržen

Melodija mamine uspavanke: Zbudi se; Tanja Ribič