Vprašanje, ki je skoraj že tako samoumevno retorično, da nihče več ne odgovori nanj. Bližamo se stanju, ki je v Angliji, kjer je pozdrav dveh znancev sestavljen iz: “Hi, how are you?”. Prosim, ne bodite tako čudni, kot sem bila jaz, da sem želela odgovarjati na to vprašanje. Ne, nikogar ne zanima, samo prijazno so pozdravili in grejo zdaj naprej.

Nismo daleč od tega, da tudi pri nas na vprašanje: “Kako si?” ne bo nihče več resno odgovarjal. Tako ali tako je socialno sprejemljiv zgolj pozitiven in kratek odgovor, v stilu: “V redu, hvala. Pa ti?” Za vse ostalo pa zares nimamo časa, oz. nas ne zanima. Imamo že svojega dela in skrbi dovolj, da nam je takoj žal, če se nekdo spravi dejansko odgovarjati na to vprašanje. Zakaj se potem sploh sprašujemo, če ne dovolimo palete občutkov pri drugih ljudeh? Ker smo navajani, tako kot reči “dober dan” in “hvala lepa”. Vendar slednji nista vprašalnici, medtem ko: “Kako si?” je. In je zelo resno vprašanje. Ko me je enkrat nekdo to vprašal, sem odvrnila: “Koliko imaš časa?” 

Ne sprašujmo se več tega zares zelo intimnega vprašanja, če nam je vseeno, če ne bomo poslušali. Ne razvrednotimo osebnega počutja drugega s tem, da vprašamo in potem gremo z mislimi in temo pogovora dalje. Vprašanje ni samo “ice breaker” ali izraz dobrodošlice, s katerim pristopimo do drugega. Za to obstaja širok nabor pozdravov. Če nas ne zanima, če ne zmoremo poslušati, če imamo svojega dovolj, pač ne vprašajmo. To je popolnoma legitimno in veliko bolj pristno, kot če vprašamo in potem razmišljamo, kako bomo iz interakcije zbežali.

Naredimo eksperiment, v naslednjih dnevih, ko bomo imeli vsaj nekaj minut in se ustavimo ter vsaj nekoga v dnevu iskreno vprašajmo: “Kako si? Kako se počutiš?” in bodimo tiho, ter počakajmo na odgovor.

Zanimive in lepe vezi se lahko stkejo, ko drugim pokažemo zanimanje zanje in za njihovo blagostanje. Ne stane nas nič, le iskrena radovednost in nekaj minut časa. Si ga lahko vzamemo? Če bi nas tako nekdo vprašal, bi vedeli, kaj mu odgovoriti? Imamo tak stik sami s sabo, da bi lahko bili pristni do sebe pri odgovoru?

In, zdaj korak dlje. Dnevno vprašajmo tudi sebe: “Kako si danes? Kako se počutiš?” in poslušajte, kaj si imate za povedati.

Ste žalostni, osamljeni, izmučeni, utrujeni ali radostni in pomirjeni sami s sabo. Vendar to terja skoraj več poguma in zmožnosti poslušanja, pa ne z ušesi, temveč z občutki telesa. Ko boste ugotovili, kako se danes počutite, pa se vprašajte tudi: “Kaj zdaj potrebuješ?” Je to morda mir, spanec, dobra glasba, sprehod, morda dobra družba, skuhano kosilo … In, ko ugotovite, kaj bi vam pasalo, si poskušajte to v kratkem podariti.

Avtor fotografije: Sira Anamwong. Vir: FreeDigitalPhotos.net