Ko se za nekaj odločimo, se od ostalih možnosti ločimo. Zato so odločitve tako težke, ker vedno nekaj pomembnega izgubimo.
Poznamo minus-minus konflikt, kjer se odločamo med dvema slabima možnostma, ter izbiramo manjše zlo. Druga možna situacija je plus-plus konflikt, kjer imamo dobre izbire, med seboj enakovredne konkurente, in med temi izločati je lahko zelo težko. Lahko govorimo o izbiri današnjega kosila iz menija, za katero velja, da če naročimo eno jed, za drugo ne bomo imeli prostora v želodcu, tako da bomo prikrajšani za eno izkušnjo, ker si bomo vzeli drugo. In, take male odločitve bolj ali manj spretno delamo večkrat na dan. Ko pa pride do pomembnejših odločitev, kot je izbira šole, poklica in zaposlitve, partnerja, življenja z ali brez otrok, selitev v tujino, nakup stanovanja … pa se znajdemo velikokrat v izredno težki situaciji. Običajno so, če se tako odločamo, to plus-plus konflikti. Torej, ne glede na vse, imajo vse možnosti dober potencial.
Seveda lahko k temu pristopimo zelo analitično, ter za vsako možnost napišemo prednosti in slabosti posamezne ter nadgradimo s tem, da posamezni argument tudi ustrezno obtežimo (jezik statistike, ponderiramo), da dobimo neko realnejšo oceno. Ena slabost morda ni tako pomembna, kot je velika ena prednost. Morda odtehta za približno tri slabosti (minuse).
A vendar, tudi ko imamo vse možnosti jasno pred očmi, nam morda analitičen način sklepanja ne pomaga kaj dosti, se je potrebno zanesti na svoj občutek v trebuhu, ki običajno ve pred nami.
Preprost trik je lahko ta, da si čim bolj živo predstavljamo, da se odločimo za eno možnost. Vizualiziramo izbrano možnost ter opazujemo, kako se ob tem počutimo. Če se nekako “telo s tem strinja“, je to možnost, o kateri je vredno še bolj razmisliti. Če pa takoj dobimo nek “telesni odpor“, pa ga skušajmo ne prezreti za voljo samo nekih razumskih argumentov.
Seveda nas lahko telesni občutki tudi zmedejo, saj običajno strah pred spremembo odigra pomembno vlogo pri odločanju. Tako da lahko občutek telesa zmotno zamenjamo tudi za občutek strahu pred spremembami. Spremembe same po sebi pa so grozne, ker je v njihovi naravi to, da so nepredvidljive, neznane, ne nudijo varnosti. Četudi so spremembe na bolje, nas je velikokrat lahko strah tega koraka, ga ne zmoremo, ker ne vemo, kaj pričakovati.
Za spremembo smo pripravljeni takrat, ko je bolečina tega, da vztrajamo v situaciji, kjer smo sedaj, večja od strahu pred spremembo. Takrat smo zmožni narediti korak naprej. Morda ne zgolj naprej, morda tudi korak višje.
So vse odločitve determinirajoče? Če se danes nekaj odločim, bo to za vedno vplivalo na moje življenje in se nikakor ne morem premisliti? Ne, absolutno ne. Zato pa obstaja toliko “(od)ločitev” med zakonci. Zanimivo pri tem pa je, da se 39 % parov loči od prvega zakona (podatki od SURS za leto 2021), se ponovno poroči in ustvari novo družino, v kateri pa po nekem ključu vztraja dlje časa in se v večini ne loči več. Zakaj pa to? Morda zato, ker je sprejel, da zakon ne bo popoln, sprejel dejstvo, da se stara in mu s tem tudi spolzijo proč druge možnosti. Morda se je skozi prvo izkušnjo propadlega zakona toliko naučil, nova znanja uspešno apliciral v novi zakon in zato le-ta lepše cveti. Najbrž je kombinacija vsega in še česa. Ne moramo pa mimo dejstva, da naše odločitve vplivajo na naše življenje, v želeni ali neželeni smeri, zato pa nam je odločitve tako težko sprejemati.
Odločati se je težko, ko sta možnosti dve, kaj šele, ko je možnosti več. V enem izmed londonskih muzejev sem zasledila eno simpatično raziskavo o procesu odločanja. Imamo tri krožnike s čokoladnimi pralineji. Na prvem krožniku je en slasten praline, na drugem jih je šest, na tretjem pa dvajset. Udeležencem so ponudili pralineje iz različnih krožnikov ter jih vprašali, v kolikšni meri so bili zadovoljni s svojo izbiro, oz. če mislijo, da so izbrali zanje najboljši praline. Kdo mislite, da je bil najbolj zadovoljen?
Tisti, ki so lahko izbirali iz krožnika s šestimi pralineji. Tisti so imeli občutek, da imajo možnosti izbire v življenju, ter da so se med danimi možnostmi odločili za zanje najbolj primerno. Tisti, z dvajsetimi možnostmi so bolj dvomili v to, da so se od vseh možnosti odločili za najboljšo. Tisti z enim pralinejem niso poročali o pretiranem zadovoljstvu, saj so pač vzeli, kar jim je bilo dano in niso niti imeli možnosti izbire. Kaj nas uči ta lep primer je, da je v življenju zelo dobro, da imamo občutek, da lahko sami vplivamo na svoje življenje z odločitvami, ki jih na poti sprejmemo, vendar če je teh odločitev preveč, na koncu z izbiro verjetno ne bomo zadovoljni, ker nas bo glodala misel, da bi verjetno lahko izbrali boljše.
Pogosto odločanje o pomembnih življenjskih temah je lahko izredno stresno in izmučujoče početje, za katerega si morda želimo, da bi ga kdo opravil namesto nas (čeprav globoko v sebi želimo imeti možnost izbire). Kako kontradiktorno, je tako?
Če se sami odločimo, smo potem tudi mi tisti, ki nosimo posledice lastne odločitve? Če mi zapustimo partnerski odnos, se lahko v času žalovanja in tudi kasneje obtožujemo, da smo zapustili zlatega partnerja in kaj vse bi bilo drugače, če bi samo še tisto obdobje zdržali (ne pozabimo, da se to skoraj neobhodno zgodi, ker naši možgani radi uporabljajo trik selektivnega spomina samo na pozitivne dogodke). Če pa smo zapuščeni, pa lahko ves gnev, žalost in jezo prekanaliziramo na tistega, ki nas je zapustil, pa čeprav smo globoko v sebi že dolgo časa iskali pravi razlog/čas/pogum, da sami naredimo ta korak.
Tudi zato so odločitve tako težke, ker lahko “sami sebi pripišemo” za posledice odločitve, ki smo jo sprejeli. Pri nakupu avtomobila si želimo imeti s seboj mehanika, ker bo lahko prišel na dan z argumenti, ki jih sami ne bi zaznali in bodo dramatično vplivali na odločitev in jo s tem olajšali. Podobno velja tudi pri odločanju glede zdravstvenih posegov, ob katerih moramo sprejeti informirano odločitev, kar pomeni, da moramo imeti dovolj informacij o prednostih in morebitnih tveganjih posameznega zdravljenja, da se lahko odločimo. Naloga zdravnika je, da nam te informacije poda, odločitev pa je seveda na nas samih. Če o možnostih veliko vemo, je to lahko olajševalna okoliščina, vendar pa nikakor ne moremo vedeti, kako se bo neka možnost izkazala v prihodnosti in kako bo vplivala na naš lasten potek življenja. Smo naredili prav ali bi se morali odločiti drugače? Se še lahko premislimo ali bo škoda prevelika? So v naše odločitve vpleteni drugi ljudje?
Naj zaključim s citatom iz Korenčkovega palčka Svetlane Makarovič, ki se izgubi v gozdu in za nasvet vpraša žabico Regico: “Regica, Regica, kako naj pridem domov? Kako naj vem, katera pot je prava?”
Regica: “Ko boš prišel domov, boš zagotovo vedel, da si hodil po pravi poti.”
Avtor fotografije: suphakit73. Vir: FreeDigitalPhotos.net
Ste na facebook-u?