Nekje, ne dolgo nazaj, je živela mala slončica Eza. Če bi vprašali dedka, bi verjetno poznal nekoga, ki je poznal nekoga, ki je že srečal slončico Ezo ali pa vsaj slišal zanjo. No, morda pa dedka od dedka, ta pa bi zagotovo vedel povedati kaj več. Morda celo to, da še vedno nekje lomasti po tej naši Zemlji in je to prav nič ne radosti.

Slončica Eza se je rodila kot najmlajša v slonjo družino. In, ker je bila tako majhna, se nikoli zares ni počutila kot prava slonica. Vedno je čakala na dan, ko bo velika, bo odrasla in takrat bo lahko ponosno, kot njene starejše sestre in bratje ter mama in oče, hodila okrog po savani in z dolgim rilcem objemala drevesa. A dan, ko bi slončica Eza zrasla, se nikoli ni zgodil. Odraščala je, a vedno je ostala tako majhna, taka, kot je prvič spoznala ta svet. Tako je ves čas imela težave v aktivnostih, ki so bile ostalim slonom smešno enostavne, kot recimo prestopanje iz enega brega reke na drugega. Eza je vedno morala stopiti tudi v reko ali potok, pa če si je to želela ali ne. Do krošenj ni segala, tako da je lahko  jedla zgolj listje grmičevja.

Nikakor ni bila vesela, da je taka, kot je. Ravno nasprotno. Vse na sebi je sovražila. Občasno se ji je celo zazdelo, da morda pa sploh ni prava slonica. In, če ni slonica, potem pač ne more biti samo majhna in okrogla, potem bi rada izgledala kot kakšna druga žival, ker, prava slonica očitno že ni. Tako je hrepenela po tem, da bi imela večja in močnejša ušesa, da bi se z njimi dvignila v nebo in letela kot galebi, kot orli. Večkrat je poskušala, a se s tem poskakovanjem na mestu niti ni dvignila od tal, kaj šele, da bi vzletela. Vse, kar je dobila od teh poskusov, je samo kakšna dodatna buška na čelu, ko je padla kdaj na rilec, večkrat pa direktno na čelo. Prosila je celo jastrebe, če jo za ušesa dvignejo visoko v zrak, razprejo njena ušesa in jo potem izpustijo, da bi sama poskusila zajadrati veter z ušesi in poleteti. Da pa bi dvignili Ezo v nebo, niso bili dovolj zgolj štirje jastrebi, ampak so na pomoč prosili vse ptice, ki so takrat preletavale nebo. Na kup so priletele prav vse, ki so slišale za ta podvig, pomagali so celo orli, pelikani in štorklje. Ko jim končno uspelo, pa naša slončica ni zmogla poleteti. Si lahko mislimo, da se je polet v nebo klavrno končal z gromkim padcem. Še dobro, da v jezero in ne na trdo, od suše osušeno zemljo. Padec je ublažila hladna voda, ki je hladila bolečino od padca. Ne vem, od kod ideja, da imajo sloni trdo kožo? Eza je čutila bolečino prav v vsaki celici na svoji koži. Pa, morda je bilo pod gladino vode potrebno hladiti tudi občutek sramu, da ne zmore leteti, pa četudi se toliko ptic trudi za to …

»Zakaj one letijo tako zlahka, pa so njihova krila nemalokrat manjša, kot moja ušesa? Zakaj je ta svet do mene tako krivičen? In to samo do mene …«, si je mislila, z glavo pod vodo.

Iz vode sta gledala zgolj rilček in rep. Ni želela pogledati ven, saj se je bala zaskrbljenih pogledov ptic in močno se je sramovala poraza. Opaziti pa je bilo, da je jezero v tem času malo naraslo. Pa ne samo zato, ker se je gladina vode dvignila, ko je Eza padla notri in izpodrinila del vodne gladine, temveč predvsem zato, ker je bridko jokala in spustila nemalo solz razočaranja in obupa. Ptice so nekaj časa preletavale jezero, saj so se želele prepričati, če je z Ezo vse v redu. Toliko časa so letale okrog, da so videle, da se repek vsake toliko premakne in iz rilčka tečejo solze, potem pa so se sočutno odmaknile, šle vsaka svojo pot po širnem nebu in so pustile, da se Ezina bolečina malo pomiri …

V dnevih, ki so prišli, je razmišljala, da če torej ni ptica, bi morda lahko imela vsaj malo daljši rilec. Ker ni dovolj velika, bi lahko z daljšim rilcem dosegla vsaj dobro listje. Gledala je žirafe, kako brez truda jedo sveže poganjke listov prav iz vrha krošenj. Takrat se je spomnila, da ji je babica govorila, da včasih le niso imele tako dolgih vratov. Da so jih dobile šele leta kasneje, ker so se tako vztrajno stegovale za dobro listje.

»Če je žirafam lahko uspelo dobiti daljši vrat, bo pa tudi meni uspelo dobiti daljši rilec«, si je mislila in začela svoj dnevni trening raztegovanja rilčka.

Bolj, kot se je naprezala, da bi dosegla višje, bolj so jo nosnice srbele in nič kaj višja ni bila, niti rilček ni bil daljši. Opazovala pa je opice in videla, da one visijo na vejah na svojih repih, in ugotovila, da je to najverjetneje razlog, da imajo tako dolge repe.

Tako je nekega dne pogumno splezala na skalo, s katere se je dalo odgnati na bližnje drevo, na videz kar močno vejo. Plan je bil, da bi se z rilcem namreč obesila za vejo in tako dolgo visela, dokler rilček pač ne bi bil vsaj malo daljši. Tako očitno to delajo opice s svojimi repki. In res se je spravila na skalo, odgnala proti drevesu in seveda padla grdo na rit. Drevesa se z rilčkom niti dotaknila ni. Pa je le mislila, da ima vseeno daljši rilček, kot se je izkazalo, da ga ima. Če ne rilček, pa vsaj boljši odskok, da bi prišla do veje. No, nič od tega ni držalo. Tako je z bolečino v repku in na riti razmišljala, da se mora domisliti nečesa drugega, saj takole padati ves čas le ne more, ker je že cela v buškah. Tako pa tudi ni podobna nobeni živali, še najmanj pa slončku. Prosila je svojo starejšo sestro, da je splezala na njen hrbet in se od tam odgnala na vejo. To je seveda uspelo in tako je visela z rilčkom na veji kar lep čas in ob enem upala, da bo s tem rilček vedno daljši. Tako je telovadila vsak dan, visela na veji in spoznavala druge živali, ki so bivale v krošnjah dreves, do kamor sicer nikoli ni videla. Bile so najrazličnejše opice, ptice, kače in še mnoge druge živali, ki so jo osupnile s svojo lepoto. Opazovala jih je in razmišljala kakšne čudovite sposobnosti imajo. Želela si je, da bi bila katerakoli druga žival, samo slončica ne. To ji očitno res ne gre najbolje.

Ko se je suša ponovno pojavila, kar je pomenilo, da je kar lep čas tako vsak dan telovadila z rilčkom, je stopila pred komaj kaj polno jezero in se uzrla notri. Upala je, da bo videla mogočno slonico, z dolgim in močnim rilcem. Čeprav je bilo jezero motno, površina jezera pa zelo skromna, se je v njem cela lahko zagledala in še predobro videla, da njen rilček ni prav nič daljši in močnejši, samo utrujen in boleč, kar pa se sploh na zunaj ni opazilo. Razočarana je bila, da ta teorija, ki deluje za žirafe, očitno ne deluje tudi za slone.

Morda pa mora ona o sebi zgolj misliti, da ni slončica, ampak je nekaj drugega. Kaj bi le lahko bila? Zdelo se ji je, da če se morda obnaša kot žirafa, da bo postala žirafa. Tako se je nekaj dni trudila, da je glavo visoko stegovala proti nebu, hodila počasi in elegantno. Pa vendar, njene okorne male noge niso znale prav nič elegantno stopati in kakorkoli se je trudila, nihče je ne bi moral zamenjati za žirafo.

»Morda pa sem nilski konj. Izgledam že tako«, si je mislila. »Morda, če se cele dneve namakam v blatni luži in skrijem svoj rilec (ki je zdaj morda le kakšen centimeter daljši), pa me kdo še zamenja, da le nisem slonica, ker to res nisem«.

Sedla je v blatno lužo in čakala, da bi jo kdo morda zamenjal za nilskega konja. Slišala je druge okrog govoriti o tem, da je čudno, da se ena slončica toliko časa namaka, da je morda zbolela ali se poškodovala.

»Morda pa sem res, saj ne vem več, kaj mi je«, si je mislila in poklapano odkorakala iz blatnega ribnika.

Vedela je tudi, da njen rilec nikakor ni tako trden, da bi z njim zmogla kakšne stvari, kot jih zmore ptičji kljun. Pa zakaj spet razmišlja o tem, da bi lahko bila ptica. Saj je že poskusila, da ušesa niso krila in rilec ni kljun. Torej, ptica potemtakem le ni, aja, pa nilski konj in žirafa tudi ne. Kaj pa je potem, slonica že ne?

In, če ni slončica, potem tudi ne bi rabila biti tako okorna in debela, kot mala žoga, z majhnimi izrastki, ki so jim drugi rekli tudi noge. Morda pa more le izgubiti nekaj zoprnih kilogramov, pa bo lažje videla potem, kdo ona je in komu je podobna. Slončica Eza je ponovno obiskala svojo babico, ki ji je že povedala za teorijo z žirafami, po nasvet, kako naj shujša. Star, babičin in preizkušen recept je bil, da v divjini ni nihče predebel, doma pa se hitro porediš. Takoj, ko je Eza to slišala in je šla iskat divjino, kjer očitno ne obstajajo predebeli slončki in tudi druge živali so tako lepo vitalne in postavne. Bolj, kot je hodila stran od domačega travnika in poznanih obrazov, bolj je začela pogrešati vonj domače savanske trave in se ji je začelo dozdevati, da se z babico morda nista najbolj pravilno razumeli. Sigurno obstaja kak nasvet, kaj bi lahko naredila doma, ne nujno v divjini. A nazaj do doma sedaj je bilo tako daleč …

Hodila je tako okrog in razmišljala: » Eza, Eza … Le kako so mi lahko dali to ime? Kot Jeza! Ni čudno, da sem ves čas slabe volje in jezna. Ja, prav jezna sem. Vidiš, kako so že starši naredili, da sem ves čas jezna. Oni so krivi, za vse so oni krivi. Lahko bi bila vsaj Eda. Mah, Eda, Beda … tudi to ni v redu.«

Tako razmišljujoč in negodujoč je ob poti zagledala štorkljo in razmišljala, kako je suhljata. Nekaj časa jo je opazovala in začudeno opazila, da štorklja skoraj ves dan preživi na eni nogi. Mislila je, da je to rešitev, revolucionarna rešitev. Vesela, da je sama našla rešitev v tej divjini, se je postavila pod drevo in poskusila stati na eni nogi. Ha, to res ni enostavno, če je do sedaj potrebovala kar štiri, da je imela ravnotežje. Pa se je odločila, da bo tako kot štorklja, dvignila polovico svojih nog. In je menjavala, da je stala samo na zadnjih nogah, potem nekaj časa samo na obeh desnih, pa samo na obeh levih … Uh, ko je prišla do obeh sprednjih, pa ji je za ravnotežje malo pomagal tudi rilec. Ja, malo je pogoljufala, a ne veliko. Kar nekaj dni se je prestopala na teh nogah, a noge niso in niso postale tako vitke, kot so štorkljine noge. Nekaj očitno dela narobe, da ne more postati taka, kot je ona. Še je opazovala okrog različne živali in vse so ji bile bolj všeč, kot si je bila všeč sama. Na koncu je že pomislila, da je pa morda pujsek, majhna je, okrogla, le rep je imela preveč zravnan. Pujski ga imajo tako lepo navitega, kratkega in simpatičnega. Kako točno bo sedaj svoj rep spremenila v kratkega in zavitega, je kar pogosto tuhtala.

Da bi skrila, da ima tako dolg rep, se je odločila, da bo ves čas z repkom nosila okrog eno palico. Repek pa bo navila okrog palice, da bo izgledal tak, kot ga imajo pujski, majhen in navit. Pa, če odmislimo palico, je res skoraj tako izgledalo. Se ji je zdelo, da če tako nosi palico ves ta čas okrog, da jo bo enkrat samo odložila, pa bo repek kar tako ostal na mestu. Vsakič, ko je mislila, da se je repek že naučil, kako biti »majhen in zavit«, je poskusila palico odmakniti, a vedno se je takoj v hipu sprostil in svobodno padel dol.

Oh, Eza je res bila nesrečna. Ne samo, da še vedno ni ugotovila, kaj sploh je za ena žival, je globoko v sebi vseeno čutila, da je slončica, ampak ena res posebna slončica. Ni taka, kot so ostali slončki. Drugačna je, zelo drugačna. In to ni vedno dobro, če želiš samo biti tak, kot drugi, da bi pripadal. Bolj kot se je trudila biti velika in močna, kot ostali slončki, ali pa lahka in leteča, kot orli, ali pa vitka in gibčna, kot štorklje, ali pa visoka in elegantna, kot žirafe, ali pa ljubka in zavita, kot pusjki in še in še bi lahko naštevali, bolj je ugotavljala, da je pač samo malo posebna slončica. Taka, kot je. Majhna, okrogla, s pač čisto normalno dolgim rilcem, kratkimi nogami, a eno izredno pomembno izkušnjo v življenju. Bolj, kot se je trudila biti podobna katerikoli drugi živali, bolj je postajala nesrečna, namrgodena, razočarana. Bolj jo je stiskalo pri srcu, da ker je tako čudna, bo za vedno ostala sama in se je zato umikala v svoj majhen svet, ki pa je zanjo predstavljal ogromne skrbi in težave. Ni držalo, da so v majhnem svetu, majhne težave. Lahko so prav gromozanske.

Bila je polna luna, večer po obilnem dežju. Tako dobro, da je ponovno padal dež, da na hitro nisi moral razločiti ali so to solze žalosti ali dežne kaplje, ki so spolzele po njenih licih. Počasi se je odpravljala do jezera, da se malo odžeja. V odsevu je zagledala sebe, tako, kot se je bila že vajena od vedno, a videla pa je še nekaj. Videla je Luno. Celo okroglo Luno, brez repka, brez rilca, brez ušes. Debelo Luno, ki ne more leteti, nima dolgega rilca, niti zavitega repka. Kar naenkrat se ji je zdelo, da v primerjavi z Luno pa prav dobro zgleda. Prvič po dolgem času, se je nasmehnila svojemu odsevu v vodi in bila si je všeč. Ni videti tako slabo. In Luna se ji je nasmehnila nazaj. No, pač ta čudna, debela Luna, se vedno, ko je tako debela, nekako smeji. Morda se ni nasmehnila njej, le ona je to takrat opazila. Pač, taka je. In, kljub temu, da je brez repka, rilca, brez ušes, je luna videti zadovoljna, sicer se ne bi smejala.

»Čudno«, si je mislila Eza, »kako so eni hitro lahko zadovoljni sami s sabo, jaz pa bi rada toliko stvari spremenila na sebi, da bi bila potem srečna«.

Pa bi res bila? Še enkrat je pogledala Luno, ki se je še vedno smejala in Eza se ji je nasmehnila nazaj.

“Morda pa biti mala slončica Eza sploh ni tako napačno, kot se ji je dozdevalo vse do sedaj. Morda pa je to prav nekaj prikupno posebnega,” si je mislila in obrisala solze z lica, no, dežne kaplje, seveda.

Ilustrator: Tomaž Eržen