Se zdi, da za vašega otroka pohvale ne delujejo? Tolikokrat ste prebrali, da ga je potrebno pohvalit, da se tako krepi ustrezno in želeno vedenje, vendar vsakič, ko to naredite, vas otrok pri tem zavrne ali pa reagira tako, da je jasno, da mu to ne ustreza.
V članku Kako naj povem pohvalo ali kritiko? smo natančno obdelali, na kakšen način naj formuliramo pohvalo, da jo bo lahko otrok slišal in sprejel. Še vedno pa je videti, četudi se nam zdi, da smo povedali pohvalo zelo jasno, konkretno in realno, da se otrok bori proti pohvali, oz. reagira drugače, kot bi pričakovali za osebo, ki smo jo ravnokar pohvalili.
Pomislite pri sebi, v katerih situacijah vam je težko slišati pohvalo? So to situacije, ko mislite, da ste do nečesa prišli lažje, kot je izgledalo na zunaj? Morda so vam za uspeh pomagali, pa si ne zaslužite sami vse te pohvale? Morda takrat, ko vas nekdo pohvali, pa se vam zdi, da sedaj od vas nekaj pričakuje? Morda nam je samo nerodno, da je nekdo prepoznal nekaj, v kar nismo bili še sami prepričani, potem pa to nekdo izreče na glas, morda pred več ljudmi. Priznajmo si, vse te situacije nas lahko spravijo v neugoden položaj.
Če vpliva lahko na nas, bo seveda lahko vplivalo tudi na otrokovo razumevanje pohvale. Pa morda še kakšen element zraven. Če ste do sedaj otroka vedno pohvalili le za končen rezultat, torej ste bili storilnostno naravnani in ste ga želeli pohvaliti le za popolno dokončano domačo nalogo, ne pa zgolj za ta račun, se bo, ko ga boste pohvalili, da je zbrano rešil račun, namrdnil, češ, da je to kar nekaj, saj ve, da od njega pričakujete več.
Torej, če nismo navajeni prejemati postopnih pohvali za male korake na poti do cilja, jih bomo težko slišali. Če smo do sedaj vedno hrepeneli po popolnosti, potem ne moremo pričakovati, da bo otrok to spremembo hitro ponotranjil in bil ravno tako lahko zadovoljen z malimi napredki.
Zgodi pa se lahko tudi to, da sami o sebi mislimo zelo drugače, kot o nas misli tisti, ki nam je dal pohvalo. Ti dve različni percepciji sta lahko v popolnem nasprotju. Otrok lahko zase meni, da je zelo neroden pri športu, da se ves čas spotika. Mi se seveda vsega tega zavedamo, zato se odločimo, da ga bomo sistematično pohvalili vsakič, ko bomo videli, da je pri neki motorični aktivnost bolj spreten, kot se je sprva zdelo do sedaj. Takemu otroku tako pohvala: “Kako spretno in hitro si ujel žogo!” ne bo pomenila nič, saj bo razvrednotil njeno vrednost, misleč, da mu je bila žoga tako ali tako podana direktno na telo, ter da je prej toliko žog zgrešil, da je morda slišal v pohvali cinizem, ter pohvala ne bo padla na plodna tla, na podlagi katerih bi lahko gradil boljšo samopodobo na tem področju.
Diskrepanca med tem, kako sam sebe zaznava otrok in kako podamo določeno pohvalo je lahko prevelika in tako je ne more integrirati v svoj koncept sebe, temveč meni, da ni pristna in iskrena, saj je drugačna, kot o sebi meni sam.
Naslednjič, ko boste torej pohvalili otroka ali odraslega, opazujte njihov odziv in skušajte razumeti, kako je sedaj vplivala na prejemnika. Se vam zdi, da jo je lahko sprejeli ali se je boril proti njej? Kaj iz tega lahko spoznamo o drugemu? Pa mi sami? Zakaj je nam težko sprejeti pohvalo, če nam jo je težko? Morda samo na nekatere področju težko slišimo, če nas nekdo pohvali in kaj nam to pove?
Avtor fotografije: imagerymajestic. Vir: FreeDigitalPhotos.net
Ste na facebook-u?