Asertivnost je lastnost, za katero si želimo, da bi jo osvojili mi sami, kot tudi, da bi jo osvojili naši otroci. A, glavna značilnosti asertivnosti tudi je, da na miren način postavimo mejo in povemo, ko nam nekaj ne ustreza več.

So nam znani primeri, ko otrok sredi igre reče, da je dovolj? Pa se je zdelo, da se oba zelo zabavata, mečeta kocke v zaboj, a je morda zanj preveč glasno, preveč hitro, preveč intenzivno, ter si tega ne želi početi več. Enako morda, ko ustavi tekanje, žgečkanje, igro z vzglavniki (ang. pillow fight). Morda je preveč vznemirjen in potrebuje trenutek, da zadiha in se malo odpočije. Ko reče, da ne želi več, da je dovolj, ali ga slišimo ali entuziastično hitimo dalje, saj se sami ob tem še bolj zabavamo, ker bomo otroka v nečem premagali? Pa, morda igro še celo ustavimo, če zmoremo slediti otrokovim potrebam in se odzivati nanje, pa nam spodleti drugje.

Kaj pa, ko reče, da je sit? Da mu hrana ne diši in ne bi več jedel? Smo razočarani in prizadeti, ker smo se tako trudili za kakovosten obrok, ki ga sedaj otrok zavrača. Zavedamo se, da ga v hladilniku ne čakajo bolj zdrave različice kosila in res si želimo, da bi pojedel še nekaj žlic. Zakaj ga silimo, se igramo avijončke, ki parkirajo v ustih, pa dajemo “še eno žlico za babico in še eno žlico za dedija”? Res želimo povoziti otrokov primarni instinkt, kdaj je nečesa dovolj in želimo uveljavljati svojo voljo, saj “smo odrasli in že vemo, kaj je najboljše za našega otroka“. Pa res vemo?

Kaj pa, ko naš otrok odrašča, sami pa tega ne sprejmemo in bi ga radi še naprej objemali, ljubkovali, božali in držali v naročju, on pa se začne temu počasi izogibati. Morda vas celo prosi, če ga lahko ne objamete, sploh ne pred prijatelji. Lahko razumemo, da se otrok ob tem ne počuti dobro in se ustavimo ali gremo čez njegove meje, ker sami pač tako izkazujemo ljubezen in naklonjenost. Si želimo, da bi vedel, da ga imamo radi tako, da ga močno objamemo in poljubimo. A vendarle se bo tak otrok verjetno počutil bolj sprejetega in spoštovanega, če tega ne naredimo, če nas je tako prosil in se zadržimo. Bomo zato kuhali zamero in se spraševali, kaj delamo narobe ali bomo razumeli, da je otrok začel postavljati mejo, kar je zelo zdrav odziv in ga želimo pri tem podpreti tudi tako, da to mejo upoštevamo in spodbujamo tudi druge (npr. stare starše), da jo sprejemajo.

V končni fazi si vsi želimo, da ko se bo otrok znašel v kočljivi situaciji, kjer bodo na voljo alkohol in droge, da bo znal reči ne. Pa bo znal, če se bo iz naših odnosov učil, da njegovega “ne” tako ali tako nihče ne upošteva.

Avtor fotografije: Stuart Miles. Vir: FreeDigitalPhotos.net