Dvosmerna in konstruktivna komunikacija je lahko velikokrat izredno težka, vendar je hkrati ključ, da ljudem okrog nas sporočimo, kaj se nam dogaja, kaj odobravamo in česa ne, ter podobna sporočila prejmemo od nam bližnjih oseb. Ne moremo ne komunicirati, kajti tudi pomanjkanje komunikacije ima izredno sporočilno vrednost. Pisali smo že o empatični komunikaciji. V članku Kako naj povem kritiko ali pohvalo? smo pojasnili konkretne primere konstruktivne povratne informacije, tokrat pa si poglejmo, na katere ovire pa v sami komunikaciji še lahko naletimo. Gordon govori o dvanajstih ovirah v komunikaciji, ki zavirajo oz. onemogočajo dvosmerno komunikacijo.

Prvih pet ovir v komunikaciji predstavlja ponujanje rešitve sogovornikovega problema:

  • ukazovanje: »Nehaj se že pritoževati, raje se spravi k delu.« To sporočilo pri prejemniku vzbuja občutke jeze in odpor, saj mu sporoča, da njegova čustva, potrebe ali problemi niso pomembni, zato se mora podrediti temu, kar čuti sogovornik.
  • opozarjanje oz. grožnje: »Če ne boš spremenil svojega vedenja, boš ostal sam.« Ta tip je podoben ukazovanju, le da je dodana tudi posledica, če ukaz ne bo izpolnjen. V prejemniku povzroča strah, sovražnost in občutek podrejenosti.
  • moraliziranje: »Sam veš, da moraš najprej opraviti svoje obveznosti, šele nato se lahko zabavaš.« Ta sporočila temeljijo na avtoriteti, dolžnostih in obveznostih ter povzročajo občutek krivde in manjvrednosti, prejemnik pa jih sprejema z odporom in branjenjem svojega položaja.
  • svetovanje oz. sugeriranje: »Jaz vem, kaj je najbolje zate.« S temi sporočili sogovorniku sporočamo, da ni sposoben sam najti ustrezne rešitve za svoj problem. Oseba se ob tem pogosto počuti nerazumljena ali pa se začne pretirano zanašati na rešitve drugih, namesto da bi poiskala svoje.
  • poučevanje oz. navajanje logičnih argumentov: »Kar poglej dejstva – do naslednjega meseca moraš oddati dva članka.« »Lepo vzgojeni otroci tega ne smejo nikoli narediti«. Logika in dejstva povzročajo občutke manjvrednosti, podrejenosti in obrambno vedenje, saj sogovornik pogosteje napade nazaj, da bi dokazal, da ima prav.

Naslednjim trem oviram v komunikaciji je skupno ocenjevanje in ugotavljanje:

  • ocenjevanje, kritiziranje in sramotenje: »Neumen si.« »Ti bi pa to lahko bolje vedel« (obsojanje) »Ti nisi nič drugega kot razvajenka« (zmerjanje). Sodbe bolj kot katerakoli druga ovira v komunikaciji povzročajo pri naslovniku občutke manjvrednosti in vodijo v jezo, prikrivanje čustev ali nasprotujočo kritiko.
  • dajanje imen oz. etiketiranje: »Obnašaš se kot najstnik.« Gre za obliko negativnega vrednotenja ter kritiziranje in je usmerjena na naslovnikovo samopodobo v negativnem smislu. Lahko se tudi zgodi, da se naslovnik poistoveti z vzdevkom, s čimer nato opraviči svoje vedenje.
  • interpretiranje, analiziranje ali diagnosticiranje: »Le svojim obveznostim se poskušaš izogniti.« »Vedno hočeš zbujati pozornost, zato se jokaš.« S tem sporočevalec sporoča, da lahko prebere sogovornikove misli in motive za njegovo vedenje. Če je razlaga pravilna, se oseba lahko čuti razkrita, če pa je razlaga napačna, je lahko jezna zaradi napačne obtožbe. V obeh primerih je pri sogovorniku zmanjšano samorazkrivanje, saj postane tvegano.

Sledeči oviri v komunikaciji predstavljata sporočevalčev poskus minimaliziranja problema z namenom, da bi se sogovornik bolje počutil:

  • priznavanje vrednosti: »Ti si zelo sposoben. Prepričan sem, da boš premostil vse ovire.« Prejemnik lahko takšno sporočilo doživlja kot manipulacijo ali pa postane od pogostega hvaljenja odvisen in pohvalo neprestano išče. Lahko dobi tudi občutek, da ga sporočevalec hvali le zato, da se mu ni potrebno ukvarjati z njegovimi problemi.
  • ohrabrevanje, simpatiziranje in nudenje podpore: »No, saj nisi prvi, ki se mu je kaj takega zgodilo. Tudi jaz sem se že tako počutil.« Takšno sporočilo je lahko nekonstruktivno v primerih, ko opogumljamo sogovornika, ki se čuti zaradi nečesa prizadet, s tem pa pokažemo le nerazumevanje. Sporočevalec želi, da se sogovornik, ki je v stiski, ne bi več tako počutil, saj nima pravega stika z realnostjo in ne razume, da je sogovornik v stiski.

Naslednja kategorija je običajno najbolj pogosta ovira v komunikaciji:

  • spraševanje oz. navzkrižno zasliševanje: »Se ti zdi, da je naloga pretežka? Zakaj si čakal tako dolgo, preden si prišel po pomoč?« Takšna komunikacija lahko povzroča občutke sramu, dvoma ali pomanjkanje zaupanja in usmerja potek komunikacije v sporočevalčevo smer, četudi bi naslovnik želel govoriti o nečem drugem. Pogosto spraševalec postavlja vprašanja iz radovednosti in ne iz resnične pripravljenosti pomagati.

Zadnja kategorija ovir v komunikaciji predstavlja reakcije sporočevalca, s katerimi želi spremeniti sogovornika, ga zabavati ali pa se problemu izogniti:

  • umik, sarkazem ali humor: »Kaže, da je danes nekdo vstal z napačno nogo. Raje se pogovarjajva o čem bolj prijetnem.« V tem primeru sporočevalec na naslovnikov problem odgovori s šalo ali sarkazmom, kar le-tega prizadene, saj čuti, da sporočevalca ne zanima, ne upošteva njegovih čustev ali ga celo odklanja.

Sogovornik dobi ob uporabi vsake od omenjenih izjav občutek, da ni sprejet, da je manjvreden, slab ali kriv ter da ga drugi ne razume in se ne zanima za njegove težave. Dvanajst omenjenih ovir v komunikaciji sporoča sogovorniku, da se mora spremeniti, da je z njim nekaj narobe in da ni dobro imeti problem. Ta način komuniciranja je torej neučinkovit. Učinkovit je jezik sprejemanja, ko sogovorniku dajemo občutek, da ga sprejemamo takšnega kot je, ter možnost, da se razvija in konstruktivno rešuje probleme. Posledično se oseba lažje sprosti in odprto spregovori o svojih težavah. Za jezik sprejemanja je značilno, da spodbuja sogovornika h govorjenju, pomaga pri izražanju pravih čustev, daje občutek pozitivnega samovrednotenja, zmanjšuje stres in omogoča konstruktivno spreminjanje. Tako kot smo se navadili jezika nesprejemanja, tako se lahko naučimo tudi uporabe jezika sprejemanja.

Avtor fotografije: photostock. Vir: FreeDigitalPhotos.net

Vir: Gordon, T. (1996), Družinski pogovori: reševanje konfliktov med otroki ni starši, priredba Anica Uranjek.