Običajno smo sami sebi največji kritiki. Zgodi pa se, da dobimo kritiko tudi iz okolja, ki nas lahko močno prizadene in vzpostavimo še močnejše zidove v odnosih. Vam zveni znano:

  • Nepotrpežljiva si, vse si želiš, da bi se zgodilo takoj. 
  • Nad vsem želiš imeti kontrolo. To je lahko dušeče zame. 
  • V odnosih si zato, da imaš od drugih korist in jih manipuliraš. 
  • Preveč si glasen, vse ljudi okrog motiš. 

Kaj delati sedaj s to kritiko, ki nas zaboli tako, da lahko menimo, da drugi ne želi več imeti stika z nami, ker smo tako moteči?

Možnosti, za razumevanje prejete kritike je seveda več:

  • Če nas kritika zaboli, je verjetno, da tudi sami vidimo, da nas lastnosti, na katere so pokazali drugi, ovirajo v našem vsakdanjem življenju in onemogočajo kvalitetne medosebne odnose. Mislili smo, da ni tako hudo, da ni tako očitno. Verjetnost, da se zavedamo teh lastnosti je torej nekje 60 % in zaboli nas, ko vidimo, da so jih drugi tudi opazili, oz. da so zanje tako moteče.
  • Drugi pri nas vidi lastnost, ki jo prepozna pri sebi in mu je moteča. Morda je to lastnost, ki se je lahko tudi ne zaveda, a ga na nek način močno ovira. S kritiko usmerjeno na nas torej uporablja obrambni mehanizem projekcije. Najverjetneje so te lastnosti, ki so nam bile očitane v manjši meri prisotne pri nas, recimo nekje 20-30 %, vendar so bile dovolj, da so delovale kot sprožilec teh lastnosti pri našemu kritiku, ki si najverjetneje zatiska oči pri sebi glede teh lastnosti.

Obrambni mehanizem je nezavedni mehanizem, ki ga uporabljamo v interakciji z drugimi ljudmi, z namenom, da se zaščitimo. Teh obramb imamo mnogo in ena izmed je tudi projekcija, pri kateri drugim pripisujemo lastnosti (zlasti razvade in šibkosti), motive, stališča ali čustva, ki jih pri sebi ne želimo ali pa ne zmoremo sprejeti.

  • Možnost je, da sami o sebi menimo diametralno nasprotno, kar govori kritika o nas in se oglasijo druge ego obrambe, ki ne dovolijo, da bi to, kar smo slišali, lahko kakorkoli integrirali v zaznavanje sebe. Mestoma je to super lastnost, da imamo o sebi boljše mnenje, kot okolica, a v kolikor je naše mnenje o sebi izkrivljeno in ni osnovano na realnih temeljih, bo razlika med tem, kaj si drugi mislijo o nas in kaj si sami mislimo o sebi prevelika in na dolgi rok nevzdržna za ohranjanje tega odnosa. Torej, v tem primeru v kritiko verjamemo nekje blizu 0 %, ter se nanjo niti ne oziramo kaj dosti.
  • Zgodi se tudi, da kritiko absolutno vzamemo za svojo in jo še napihnemo in generaliziramo. Kar naenkrat razumemo, da smo v vseh situacijah slabo reagirali, bili vedno nepotrpežljivi in na sploh težka oseba za shajati z njo. Takrat hitro lahko verjamemo v resničnost kritike skoraj več, kot 100 %. V kolikor ima posameznik o sebi slabo mnenje ali v primeru, da bi rad ugodil drugim ljudem v svoji bližini, bo kritiko vzel zelo osebno, ga bo močno prizadela in bo skušal narediti vse, da to čim prej zgladi. Nase bo prevzel vso “krivdo” konflikta, četudi objektivno gledano ni resnično.

V partnerskih odnosih se tako lahko večkrat zgodi, da nekdo prevzame večjo odgovornost za nek konflikt, kot drugi. Ampak, saj veste, četudi ste 100 % “krivi” za nek konflikt, je to še vseeno zgolj 50 % tega, kar se je v tej situaciji zgodilo. Odgovornost za drugo polovico še vseeno nosi vaš sogovornik.

Seveda pa slišati kritiko nikoli ni prijetno, ne glede na to, na kakšen način je podana. O konstruktivnem podajanju kritike smo pisali že v članku, kjer opisujemo, na kakšen način podajamo negativno povratno informacijo, da jo drugi lahko sliši in z njo tudi kaj stori ter svoje vedenje spremeni.

Kaj bomo sedaj s kritiko naredili, je seveda na nas samih in je odvisno od tega, v kolikšni meri tej kritiki verjamemo in menimo, da je resnična. Odvisno je tudi, od koga je podana. Če je kritika podana od nam bližnje osebe, je večja verjetnost, da nas bo bolj prizadela in nas zadela, kot če je podana od nekega naključnega neznanca (čeprav tudi tista lahko zaboli, ko pomislimo: “Kako pa je on lahko v tako kratkem času to videli pri meni? Je tako očitno slabo?”).

Ko se odločimo, v kakšni meri verjamemo tej kritiki (od 0-100 %), je čas, da to kritiko preverimo z argumenti. Za vsako kritiko skušamo najti dejstvo, ki potrjuje verjetnost, da je ta trditev resnična in tudi dejstvo, ki potrjuje, da je kritika napačna. Skušamo čim bolj objektivno pogledati na situacijo in opredeliti “objektivnost” te izjave, preden jo vzamemo za svojo. Seveda je verjetnost, da če kritiki 100 % verjamemo, da bomo našli mnogo argumentov, ki jo potrjujejo in praktično nobenega, ki govori o nasprotnem in enako, da če kritiki sploh ne verjamemo, da imamo listo vsega, kar govori nasprotno tej kritiki. V vsakem primeru skušamo najti obe plati in v kolikor se zataknemo, lahko to preverimo tudi pri nam bližnjih osebah (seveda ne v prvi vrsti od tistih, od katerih smo kritiko prejeli). Opazujemo se v situacijah, predem se začnemo “resnično žreti in obremenjevati”, kako zelo slaba oseba smo, da najdemo vse situacije, ki nam pričajo o nasprotnem.

Na primer: Če smo slišali, da smo izredno nepotrpežljiva oseba, razmišljamo o vseh situacijah, ko smo mirno čakali in se ob tem nismo vznemirjali (kot proti argument) in o situacijah, ki so nas spravljale iz tira in smo čutili (morda tudi izkazovali) svojo nepotrpežljivost, nestrpnost (argumenti, ki potrjujejo kritiko). Naredimo seznam vseh teh situacijah in se potem lahko bolj objektivno odločimo, kdaj in v kakšni meri ta kritika velja za  nas. Morda ugotovimo, da smo nepotrpežljivi samo na cesti, v vseh ostalih situacijah pa smo izredno strpni.

V kolikor vseeno spoznamo, da je kritika, ki je prišla do  tem nas v določeni meri resnična, pa je čas, da razmislimo, kako bomo to določeno ravnanje spremenili, v kolikor je seveda to moteče za nas in za našo okolico. Spreminjanje samih sebe nikoli ni bil enostaven proces, tako da bodimo do sebe sočutni in pozorni na majhne korake, ki jih delamo v smer, da spremenimo lastnost, ki tudi nas v končni fazi iskreno moti.

Avtor fotografije: aechan. Vir: FreeDigitalPhotos.net