V deželi, daleč proč od mrazu in snega, je živel dobrodušen in radodaren krokodil Kir. Zelo rad se je namakal v topli reki in je tekmoval s svojimi brati in sestrami v tem, kdo najdlje zdrži čisto pri miru. Tako pri miru, da so ga mimoidoči večkrat spregledali, celo stopili nanj, pa niti trznil ni. Večkrat je bil tako navajen preživeti ure, dneve in noči, ne da bi trenil z očesom. V tem je bil res dober. V tem času, ko je bil tako nepremičen, pa je, ne da bi trenil z očesom, opazoval druge živali, ki so hodile mimo njega, včasih celo po njem, pa ga niso opazile. Opazoval je, s kakšnimi vsemi mogočimi težavami se srečujejo in razmišljal je, kako bi jim lahko pomagal.

Tako je enkrat opazoval opičjega mladička Dona, ki na noben način ni mogel streti kokosa. Pa, če ga je metal ob tla, ga skušal predreti s palico ali kamnom, nekako ni imel dovolj moči, da bi lahko prišel do okusne tekočine in hranljivega kokosovega mesa. Takrat je bilo prvič, da je prekinil tekmo z brati, ter sklenil, da se mu počasi približa in ponudi, da trdo kokosovo lupino pregrizne s svojimi močnimi zobmi. Don ni imel druge možnosti, kot poslušati krokodila Kira in upati, da ga ne bo napadel. Mu zaupati. Kir je mirno in počasi vzel kokos, da bi ga pregriznil, a se ni zavedal svoje moči in kokos pregriznil s takšno lahkoto, tako da je vsa dragocena kokosova tekočina stekla po tleh, malo pa njemu direktno v gobec. Čeprav slastna in sladka tekočina, pa mu je bilo vseeno žal, da ni ostalo nič za opičjega mladička. Dal mu je razprt kokos in ta je z veseljem pojedel sočno meso iz lupine. Kir ga je opazoval, kako zavzeto in verjetno zelo lačno je Don jedel kokos, in bilo mu je toplo pri srcu. A, samo pri srcu. V ustih je opazil, da se mu je od trde kokosove lupine odlomil zob. Zob, s špičasto konico, ki je prvi predrl močno kokosovo lupino. Z odlomljenim zobom ni imel kaj početi, zato mu je ponudil svoj zob, da bi si z njim pomagal pri tretju kokosov. Verjetno bi šlo tako, da bi z zobom trl na eno mesto, kjer bi nastala luknjica, skozi katero bi lahko nato najprej popil sladko tekočino in potem strl kokos. Zob mu je poklonil zato, ker se mu je bilo tako žal, da je kokosova voda med tretjem v celoti odtekla mimo. Don je takoj skočil na bližnjo palmo in iz nje izvlekel daljšo drevesno vitico, na katero si je pritrdil Kirov zob. Tako ga je zavezal najprej okrog noge, pa se mu je zatikalo med hojo. Poskusil ga je zavezati okrog vratu, pa ga je vse motilo in žgečkalo po trebuhu. Na koncu si ga je pritrdil nad repom, okoli pasu. Tam ga bo imel vedno pri roki, ko ga bo potreboval. Don je bil krokodilu Kiru zelo hvaležen in sit je odskakal naprej. Kir pa se je, zadovoljen, da je nahranil opico, potopil nazaj v reko in spuščal mehurčke skozi nos. Sedaj ga je začelo zabavati to, da mu, če spušča mehurčke skozi usta, v prostoru manjkajočega zoba, uhaja večji mehurček, kot pri drugih zobeh.

Tako so minevali dnevi, ko je Kir opazoval Dona, kako je sedel na veji in z njegovim zobom uspešno naredil luknjo v kokosovo lupino, nato najprej popil dragoceno kokosovo vodo, potem pa ga, ko je dobival vedno večjo moč, iz vrha krošnje zabrisal v tla, da se je raztreščil. Vedno je pustil še en mali košček za Kira ob reki, da se bo posladkal, ko bo konec tekme in se bo lahko premaknil. Kir je to zelo cenil, čeprav ga košček kokosa ni vedno počakal. Kdaj je sveži kokos premamil druge živali v bližini, a se Kir za to ni preveč sekiral, saj je vedel, da jutri dobi novega.

Druge opice so začele opazovati Donovo tehniko, saj je bil praktično edini, ki je znal iz kokosa pridobiti vso tekočino. Tako so tudi ostale želele imeti Kirov zob, da bi jim pomagal pri tako zagonetni nalogi. Samo en zobek, res, samo en. En, za eno opico. A vendar, Kira so se bale, saj so verjele, da jih lahko ugrizne in morda celo poje, zato niso vedele, kako naj ga prosijo za to uslugo. Vse to njihovo pregovarjanje in glasno razmišljanje pa je seveda Kir poslušal in ga je zabavalo, kako se mu ne upajo približati. Sam zase sploh ni verjel, da jim lahko kaj naredi, da jih lahko poškoduje. Niti, ni imel tega namena. Nato je prilezel na obalo in se jim počasi približal. Najprej se je opogumil starejši brat opičjega mladička Dona, po imenu Boko, ker ga je preganjala zavist, da je njegov veliko mlajši in tudi bolj neroden brat, tako spreten z njegovim zobom.

Boko je prišel bližje in poprosil za zob. Kir je počasi in brez besed razprl usta in jih držal odprta. Boko nikakor ni vedel, kaj naj naredi. Naj da roko v gobec? To se še nikoli ni izkazala kot dobra rešitev. Naj najprej vrže notri nek kokos, kot »plačilo vnaprej«? Morda Kir samo zeha? Ni mu bilo jasno. Tako sta stala in se opazovala. Kira, ki je bil vajen tega, da lahko po več ur in dni samo je in nepremično obstaja, ni utrujalo to, da je imel pri tem tudi odprt gobec, medtem ko je Boko postajal vse bolj živčen zraven. Prestopal se je, pogledoval proti Kiru, pa malo po drugih opicah na drevesu, vendar nobena ni vedela, kaj se dogaja. Postopal je okrog in vse bolj mu je postajalo jasno, da se Kir verjetno ne bo premaknil. Ampak, kako, če pa ga je videl prej, da je prišel iz vode. Torej, živ vendarle je, a kaj se potem dogaja? Držal je odprt gobec in samo bil. Opica ni vedela, da Kir čaka, da mu izpuli zob. Mislim, živemu krokodilu pač ne greš kar tako v gobec po njegov zob, ali pač?

Boko je najprej v gobec vrgel nekaj kokosa. Kir se sprva ni ganil, potem pa ga je veselo pogoltnil dol in ponovno odprl gobec. Boko ni vedel, kaj naj in je ponovno vrgel notri še malo kokosa. Kir je seveda še enkrat pogoltnil in to sta ponovila še nekajkrat, dokler se ni Kir že malo najedel kokosa, tako da je gobec držal odprt le za polovico, da bi kaj kokosa padlo mimo. Mislil je, da bo dovolj, da mu izruva zob. Nato se je Boko opogumil, pristopil bližje h gobcu in se dotaknil njegovega zoba. Kir niti trznil ni. Nato je zob prijel. Kir še vedno, čisto pri miru. Nato se je Boko odločil, da morda poskusi izruvati zob. Ha, a to ni bila najlažja naloga v tem gozdu. Zob je bil namreč močno priraščen na Kirovo čeljust in težko ga je bilo izruvati. Boko je zagrabil prvo lijano, ki je visela iz drevesa. En konec je privezal na največji Kirov zob, z drugim koncem pa je splezal na drevo in se močno zagujsal iz enega drevesa na drugega. S tem je dobil tako moč, da je izpulil njegov zob. Boko ob pristanku na drugo drevo skoraj ni mogel verjeti, da je to mogoče, da si je dejansko uspel pridobiti orodje za tako spretno in elegantno tretje kokosov, kot še nikoli.

Kir je trznil, zabolelo ga je, ko je Boko izruval njegov zob. A radost tega, da opazuje opice pri tretju kokosov je bila večja od te bolečine. Pravzaprav ga je radostilo to, da je na nek način lahko pomagal drugim okrog sebe. Pa, četudi je šlo to za to, da je daroval dele svojega telesa.

Ko so ostale opice to videle, so druga za drugo hodile do Kira in ubrale podobno taktiko, kot jo je pred tem ubral Boko, Donov brat. Najprej so vrgle nekaj kokosov v njegov gobec, nato zavezale zob na lijano in ooooooooohhhhoooooop, zob je bil zunaj. Vsak dan je bila kar dolga vrsta na drevesih okrog Kira. On pa je radodarno podarjal svoje zobe, enega za drugim. Z odprtim gobcem je čakal, da so mu jih izruvale. Bolečine se je že malo navadil, ni ga niti več tako močno bolelo.

Nekega dne je začel opažati, da mu novi zobje ne rastejo tako hitro, ter, da če jih veliko pokloni v krajšem času, da sam težko prežveči svojo hrano. Pravzaprav, so mu ostajali vedno bolj zobje proti koncu čeljusti, kamor si opice niti niso tako zelo upale iti. Sprednjih zob pa je vse bolj zmanjkovalo. Rastli pa niso tako hitro, kot so bile potrebe po njegovih zobeh. Vest o novi tehniki tretja kokosov in Kirovih zobeh se je razvedla tja čez reko, v sosednji gozd in še naprej, čez gore in doline. Hodile so vse opice, ki so si želele Kirovih zob. Kir pa je težko kogarkoli odklonil, četudi zob več ni bilo veliko in je težko kaj dobrega odgriznil in pojedel. A, ker je bil navajen še iz časov, ko je tekmoval z brati in sestrami v nepremičnosti, je zmogel tudi po nekaj dni ostati brez hrane. Takrat zato, da je zmagal tekmovanje, sedaj pa zato, ker ni mogel gristi. Začenjal je samo piti reko, v kateri se je večino dneva namakal in opazoval opice vseh starosti, kako so ene bolj in druge manj spretne z njegovimi zobmi. Sam pa jih ni več zmogel uporabljati.

Opice so pozabile na to Kirovo radodarnost in so mu pozabile nositi kokosovo meso. Izgubljala se je tradicija, da preden izruvaš zob, vržeš nekaj kokosovih orehov v gobec. Kir je postajal vse bolj lačen, manjkalo mu je hranil, slabo je poskrbel zase. S tem je njegova moč vse bolj pešala. Poleg moči, pa so se mu krhali tudi zobje. Ko je opica želela izruvati zob, se je včasih kar zdrobil. Če pa ga je že dobila ven, pa zob ni bil uporaben za več, kot za par kokosovih lupin, preden je razpadel. Tako se je vnel boj in nekakšne zahteve opic, kot da jim Kirovi zobje pripadajo. Kir pa se ni upiral in jim je dajal svoje zobe, kolikor jih je pač zraslo. Upirati se tudi ni mogel, ker se preprosto ni zmogel, zato ni imel več moči. Še gobca ni več mogel držati odprtega, ga je preveč utrujalo. Opice so bile vse bolj razjarjene nad njegovimi slabimi in skrhanimi zobmi, da so se začele posluževati celo njegovih krempljev. Ja, predrzne so bile in imele so občutek, da si ga lahko lastijo. Da je Kirova dolžnost, da jim z deli svojega telesa pomaga pri tem, da bodo lažje trle kokos. Pa, pozabljamo, ni bilo vedno tako. To je bilo sprva zgolj eno dobro delo. Pa potem še eno in še eno in še … mnogo dobrih del.

Ugotovil je, da ga nič več ne radosti opazovanje opic. Pravzaprav so ga te skakajoče in glasne drevesne podgane začenjale izredno motiti. Tako se je odločil, da se za par dni potopi v reko. In, ker je znal tudi dolgo časa ne dihati, je pod gladino blatne reke hodil nekaj dni in noči, dokler ni prišel do jase. Vse, kar je videl, so bila drevesa, ptice, nekaj antilop v daljavi, vendar prav nobene opice. Kako je le to mogoče? Ali dejansko obstaja prostor, kjer ni opic? Kjer ni nikogar, ki bi nekaj hotel od tebe? No, hotel, včasih kar zahteval in kdaj odtrgal, kdaj pa odgriznil del tvojega telesa. Izmučen od skrivanja in zadrževanja diha pod gladino se je splazil na gozdno jaso in zaspal. Tako je spal in spal, dokler mu ni na glavo padel kokos. Se je že ustrašil, da je spet opica. A, bolj, kot je gledal, bolj je videl, da ni nobene opice, kokos pa je še vedno bil pravi. Lačno ga je pregriznil in takoj dobil nekaj moči. Od opazovanja opic je sedaj tudi sam dobro vedel, kam mora nastaviti svoje zobe, da najprej dobi tekočino in potem šele pride do mesa. Pa vse to opazovanje le ni bilo zaman. Spočil se je in nabral si je toliko moči, da je zmogel ujeti tudi prvo žival, ki je pritekla mimo, da se je še malo bolj okrepčal. S tem pa so se mu krepili tudi zobje, kremplji so ponovno zrasli in postajal je vse močnejši. Začenjal je čutiti, da ni več isti Kir, kot je bil včasih. Ni več tak, da bi samo držal gobec odprt in pustil, da mu ruvajo zobe, temveč se je spremenil. Čutil je, da še vedno rad pomaga drugim živalim, vendar tokrat drugače. Pomaga tako, da pri tem ne žrtvuje sebe in svojega telesa. Tako se je recimo večkrat postavil za most enemu kenguruju, ker je bila širina reke prevelika, da bi jo v enem skoku lahko preskočil. Pa je v svojemu velikemu gobcu skrival dragocena jajca drugih živali, brez da bi jih strl, kadarkoli je videl, da prihajajo ptice ujede, ki bi jih lahko pojedle. Včasih je dovolil celo, da se kdo popraska ob njegov hrapav hrbet, ker je to tudi njemu tako ugajalo. Vse to je delal in še več, a ni več žrtvoval svojega telesa in samega sebe, da bi drugim pomagal.

“Saj, ko daš en zob, niti ne opaziš, da boli, ga ne pogrešaš, lahko normalno grizeš in si sit … A, ko nimaš več zob, ne moreš več govoriti, jesti, vse te boli in zares tudi drugim ne pomagaš več. Se žrtvuješ za druge, da so siti, medtem ko sam umiraš …”,  to so bile Kirove misli. 

Ta lekcija ga je veliko naučila. Če ga je tekmovanje v vztrajnosti in negibnosti v mladosti natreniralo potrpežljivosti, pa ga je ta življenjska izkušnja naučila, da so zobje tam zato, da predstavljajo mejo med zunanjim in notranjim delom njega. In, ko začneš enkrat mejo podirati, se ruši notranje ravnovesje.

Ilustrator: Tomaž Eržen