Zajček Bine živi v drevesni luknji mogočnega drevesa. No, pa malo tudi v grmovju zraven, kakor ga piči. Če bi ga kdo lahko videl, bi opazil najbolj belo in najbolj puhasto bitje, kar jih je kadarkoli obstajalo. Zajček Bine zmore tako našpičiti ušesa, da sliši za 5 dreves proti zahodu in kar 8 dreves proti jugu od svoje luknje, če le glavo da ven. Skoči pa tako visoko, da so ptice kdaj nižje na nebu, kot je zajček visoko. Bine je tak navihan zajček, ko takole skače, kdaj skoči kar v krošnjo dreves, da bi pozdravil ptice, a nihče ne odzdravi. Kdaj skuša biti tako glasen, ko cmoka korenje, da bi ga slišale živali vsaj do treh dreves daleč in ga ogovorile, a se nikoli to ne zgodi. Včasih se je tudi kdaj pogumno postavil pred drugo žival, na primer zadnjič, se je nastavil ježku, ko je hitel po hribu navzdol po hruško, da bi se zaletel vanj in ga vsaj opazil. Zajček Bine je bil pripravljen, da ga bo tisoče bodic zbodlo, tako si je želel, da bi ga nekdo videl. A ježek se je ob zajčka samo spotaknil, ker ga ni videl in hitel dalje. Še pogledal je nazaj, kako je spregledal to vejo, saj ta teren pa res pozna, a se ni mudil dosti in šel dalje. Zajček pa se je usedel pod drevo in si celil rane od ježkovih bodic s svežim listom trpotca in razmišljal, kako je možno, da ga prav nihče, ampak res, prav nihče ne opazi.

Šel je do bližnjega jezera, da bi se pogledal v odsev na gladini, a začuda ni prav nič opazil. Kakor se je nastavljal, lovil pravi sončni žarek, skušal najti svojo senco, prav ničesar ni bilo. Na gladini ni našel zajčka, pravzaprav, na gladini ni našel ničesar.

Zajček je postajal vse bolj tesnoben, kako je možno, da je, da obstaja, a ga prav nihče ne opazi. Naenkrat mu ni bilo več mar, da bi ga živali prijazno pozdravile in ogovorile, zdaj bi si želel tudi to, da bi bil nekdo nanj hud, da bi ga ošteval, karkoli, le, da bi mu pokazal, da obstaja, da res je tam, tako, kot vse ostale živali, ki jih opazuje. Ker si je tega tako zelo želel, je sklenil, da bo sosednji zajčji družini tako nagajal. Pa jim je začel skrivati korenje. Ni bil zloben, korenja ni pojedel, samo skril jim ga je. Pa razmetal posteljno steljo, pa z iglicami zaprl lino v drevesni luknji, da je bila notri tema, pa … idej mu ni in ni zmanjkalo. In, vsakič, ko sta mama zajklja in oče zajec prišla domov iz travnika, sta oštevala svoje zajčje mladiče, da so spet nagajali, da morajo vse pospraviti nazaj in najti korenje. Kar naj ga najdejo, saj menda ja vedo, kam so ga skrili. Zajčjim otročičkom pa ni bilo nič jasno, saj nič od tega niso sami storili. Bine pa se je vsakega takega prepira prav veselil, saj je iskal dokaze, da obstaja, da se ga nekje opazi, vidi, kakorkoli. Tako je vsak večer, ob mraku, ko sta ata in mama zajčka prišla domov, stal zraven malih zajčkov, saj ga tako ali tako nihče ni videl in opazil in poslušal, kako sta starša oštevala svoje zajčje mladiče. In, bilo je vedno hujše, saj otročički res niso vedeli, za kaj se gre, kar pa je starša samo še bolj ujezilo. In, nagajanja in lumparije sosedovi zajčji družini našega Bineta niso potešile dovolj, zato je sklenil, da bo nagajal tudi ostalim živalim v gozdu.

V magičnem gozdu, kjer je prej vladala spokojnost, radost in veselje, se je iz dneva v dan slišalo glasnejše prerekanje različnih živali … Bine pa je od veselja skakal od ene do druge družine in poslušal nerganje. To ga je na nek način delalo živega, saj, kot da bi dobil potrditev, da obstaja. Seveda, da obstaja, če pa so njegove lumparije naredile tako zdraho v magičnem gozdu.

Ampak, njegov gozd ni bil več tako prijeten kraj za življenje. Kamorkoli si pogledal, do koderkoli si slišal, povsod se je slišalo prepiranje. Uh, pa ne veste, kako so srake glasne, ko so hude … jih slišiš še dlje, kot samo od 8 drevesa stran. Na žalost. In, cele dneve prerekanja, pa Bine sploh ni mogel biti zraven ves čas, ga je začelo utrujati. Norčije je delal cele dneve in noči, neka sila ga je gnala, ker je prav v vsaki družini želel narediti nemir. Pa je mravljicam premaknil košček čokolade od nerodnega otroka, ki je bil včeraj v gozdu, pa je pajkovo mrežo napeljal okrog ribnika, da žabe niso mogle več do mušic … Oh, Bine je res trdo garal za vse to. In, bilo je popoldne, ko je rekel, da samo malo leze v senco svojega grmovja, da se spočije in nabere moči za naslednje lumparije. S trenutkom, ko je zaprl oči je zaspal tako močno, da ga nobeno kreganje ni več zbudilo. Spal in spal in spal je, ne samo do naslednjega sončnega vzhoda, ampak, če smo prav prešteli, je sonce kar trikrat vstalo, ko se Bine niti premaknil še ni.

Te dni pa je v gozdu zavladal nekakšen mir. Živali niso vedele, kaj točno se dogaja. Se zdi, kot neko zatišje pred neurjem. Zajček pa je te dni sanjal, da bi lahko drugim živalim naredil tudi kaj lepega, kaj dobrega, kaj toplega in srčnega, pa bi morda njegova dela ravno tako bila opažena. Rekel je, da bi bilo vredno preizkusiti. Sprva mu je bilo kar težko razmišljati, kako se dobra dela sploh naredi, ker je zadnje dneve in noči razmišljal samo o lumparijah. Nato je pogruntal enačbo …

lumparija – lumparija = 0

Torej, za začetek bo že veliko, da ne naredi lumparije. In, če naredi nekaj, kar je točno nasprotno od lumparije, bi pa morda bilo to lahko dobro delo, mogoče. Če sem prej recimo razmetal posteljno steljo, jo zdaj lahko pospravim. Hmm  … če sem prej recimo skrival želode pod listi in jih kopal v luknjo, jih lahko sedaj položim na list, morda celo pred luknjo … Uh, to pa je postalo zanimivo za razmišljanje.

Zajček Bine se je učil zanimivih stvari o živalski naravi. Če so se prej vsi branili, da te lumparije pa res niso oni ušpičili, se je zdaj našel kak korenjak, ko je pohvalo in lepo besedo sprejel, ter se pohvalil z dobrim delom, ki pravzaprav ni bilo njegovo. Ajajajajaj, kaj bi vse naredili za pohvalo, je videl Bine. In, tudi sedaj je hodil okrog in videl, da so živali se umirile, postale bolj spravne druga do druge in hvaležne med seboj. Nekako se napajal s to dobroto, ki se je začela širiti po gozdu, a tokrat pa je začel pogrešati objeme, ki so navadno sledili po tem, ko je mama zajklja našla lepo pospravljeno luknjo s korenji. Kar stisnil bi se zraven, da bi se dal objeti, a našega Bineta se ni dalo objeti, pa če bi si on to še tako močno želel. Kaj je Bine še opazil, da četudi je bilo enako aktiven, torej je zdaj naredil enako dobrih del, kot je prej naredil lumparij, so živali začele dobra dela nekako jemati za samoumevna, niso bila vedno deležna pohvale in objema in toplega pogleda, vendar vedno manj teh ljubečih gest, kar je našega Bina res prizadelo. Kako je možno, da se živali tako hitro navadimo, če je nekdo prijazen do nas, pa se tako razburjamo, če pa kdaj ni? Čemu je to tako?

Tako je videl, da je najbolj pomembno, da z dobrimi deli pomaga v tistih družinah, kjer so tudi ostali otroci malo bolj nagajivi in skrbi za ravnotežje dobri del in lumparij, da pomaga pri harmoniji v odnosih. In, ko je tako delal dobra dela je dobival vedno večji smisel, rad je opazoval, kako so njegova dela nagrajena. Se je učil, kaj in kako je komu všeč, da je to opaženo. Je to jutranja pražena želodova kava, ali senca v votlini, da dedek krt še lahko malo dlje pospi?

Po mesecih tega dela je naš zajček ugotovil, da je v takem gozdu veliko bolj ljubeče živeti in rad je skrbel za tak nek red. Kot, da bi mu rekli, da je nek srčni policaj za dobro vzdušje gozda. Ko je ugotovil, kaj je njegovo poslanstvo tukaj, se ni več obremenjeval, da se ga ne vidi, saj je dobro vedel, da so njegova dela močno vplivna in zelo spreminjajo življenja drugih živali, ter, konec koncev tudi Binetovega, ki srečno in srčno še zdaj po celem gozdu dela dobra dela.

Morda, ko greš naslednjič v gozd, bodi pozoren, tako na tla, kot na nebo. Saj veš, naš Bine skoči visoko, ter glej, če se je kje kaj premaknilo, postavilo, zaropotalo … To je morda Bine, ko skuša spraviti kaj v red in komu polepšati dan. Kar lahko narediš, je le to, da se nasmehneš njegovi dobroti in morda vidiš, če njegovo pravilo velja tudi zate? Kaj se zgodi, če narediš kaj lepega, dobrega za drugega?

Ilustrator: Tomaž Eržen