Včasih se zalotimo, da smo burno reagirali iz neke frustracije, morda nezadovoljstva, iritiranosti, vendar pa je objektivno dogodek, oz. situacija in povod za našo reakcijo, premajhna, za tako močan in intenziven odziv. Se spomnite kdaj take situacije?

Govorim recimo o tem, da smo cel dan po malem iritirani, nič ne gre tako, kot smo si zamislili, od polite kave zjutraj, nesreče in posledično zastoja na cesti, pozabljenega sestanka, ki ga je bilo potrebno stisniti v že tako pester urnik … Ko se nekaj teh malih iritacij nabere, je lahko burna reakcija na to, da je partner ali vi sami zažgali večerjo, nesorazmerna s situacijo. Sama situacija bi sicer lahko izvabila iz ljudi smeh, različne vraže in pregovore, ob katerih sem tudi sama jedla velikokrat zažgano hrano (kot npr. “Če ješ zažgano, te ne bo strah”), veselje, da lahko naročite hrano preko dostave, imate dober razlog, da greste ven v restavracijo, skratka, malo morje drugačnih odzivov, ampak vi se “odločite” in izberete jezo, očitke, moraliziranje, ki so velikokrat “po krivici” usmerjeni na osebo, ki si tega “ne zasluži”. Takrat govorimo o obrambnem mehanizmu premeščanja, ki je očitno intenzivno na delu, saj svoje nezadovoljstvo znašate nad osebo, kjer si to lahko privoščite, bodisi partner, otrok, morda celo jeza samega nad sabo.

Nezadovoljstvo, samozaničevanje in obtoževanje lahko izgleda nekako tako: “Kako zelo nesposoben, neučakan, nestrpen moraš biti, da zažgeš preprosta jajčka, še tega ne morem narediti prav. Kako naj le vzgojim svojega otroka z ADHD?? To je preveč zame.“

Taki in podobni komentarji, ki nikakor nimajo stika z realnostjo nam v tistem trenutku ne bodo pomagali. Včasih je morda dobro pogledati, katere vse stvari nas po malem jezijo, iritirajo, da jih težko sprejmemo, npr. nas moti vročina, nedogovorjeni pogoji dela, slaba komunikacija, ukazovanje, občutek nemoči in nekompetentnosti, nepotrebno moraliziranje, občutek, da tega nikoli ne bo konec … Vse to so lahko vzroki za nek spodaj tleči občutek iritiranosti, jeze. Situacije, kjer pa lahko to občutimo pa so seveda povod za našo reakcijo. Reakcija je lahko vse od tihe samokritike in do neke nepremišljene, impulzivne geste ali pa dretje. Kakšna ta reakcija je, na tej točki ni pomembno. Je reakcija, ki je nekako povezana z našim občutkom jeze.

O tem, na kakšen način je “socialno sprejemljivo” izražanje jeze je sem ter tja govora v šolah, ko otroke učijo, da “ne smejo udarit, da naj prej povejo z besedami, kar jih moti“. Vendar, če ima otrok govorno-jezikovne težave, če je slabše socialno spreten, če je bolj impulziven, je to praktično neizvedljiva rešitev. In, ti otroci odrastejo v odrasle, ki na podoben, impulziven in morda mestoma destruktiven način izražajo jezo. Če se najdemo med njimi, nič hudega. Vsi se kdaj. Pomembno je, da začenjamo sedaj opazovati, kaj so te vse male situacije, ki nas nekako vznemirijo in irititirajo. Saj veste, lahko prenesemo, da nas piči ena čebela na enkrat, če pa nas napade roj čebel, pa izgubimo občutek, da bomo zmogli to situacijo. Zajame nas lahko obup, nemoč, vdaja, kar je lahko prevelik in prežemajoč občutek, ki se mu ne moremo izogniti. In, podobno je s takimi situacijami, ki so povod za našo reakcijo. Vsak od nas ima svoj nivo, “koliko čebel v dnevu ga lahko piči, da ne bo prišlo do alergične reakcije”, če ostanem na metaforičnem nivoju. Za hudega alergika je to 0, za izkušenega čebelarja pa morda tudi 30 ali več. Zato si zdi pomembneje ukvarjati z vsemi mikro in mini situacijami v dnevu, ki nas lahko vznemirjajo ter se naučiti te reakcije obvladovati, kot pa se ukvarjati zgolj z manifestiranim jeznim odzivom, ker takrat je prepozno. Takrat smo še vedno v čebelnjaku, zatekamo, brez antihistaminika … Zato ni odveč, ko včasih rečejo, da se umaknemo iz situacije, ki nas iritira, preden reagiramo. Pojdimo ven iz čebelnjaka po zaščitno opremo, po nasvet, po pripomočke, ki nam bodo pomagali, da bomo v situaciji reagirali zbrano in tako, da bomo lahko na koncu ponosni nase.

Ko po določenem manj ustreznem lastnem odzivu na določeno situacijo gledamo nazaj, se lahko vprašamo vprašanja, ki nam lahko pomagajo pri razčlenjevanju situacije in morda preprečijo podobno reakcijo v prihodnje. Saj veste, v isti situacijo različni ljudje reagirajo različno. Vprašajmo se:

  • Je bila moč mojega odziva premo sorazmerna s situacijo? Sem odreagirala morda premočno, preveč intenzivno? Sem morda kakšen odziv utišala, ga povedala v sebi, se grizla, čeprav bi bilo koristno, da bi se izrazila na glas?
  • Je moj odziv doprinesel k razrešitvi situacije ali jo je zakompliciral? Včasih lahko tudi manj konstruktiven odziv situacijo trenutno razreši, vendar pa je ne reši na dolgi rok. Kakšna je računica tukaj?
  • Sem sploh uporabila pravi čustven odziv? Ga sploh čutim? Se morda jočem, čeprav sem jezna? Se smejim, čeprav sem iritirana? Kaj se mi dogaja in čemu je moj odziv tak? Me bodo s takim odzivom lažje sprejeli, kot če se izrazim pristno tako, kot se počutim? Se to sploh spodobi?
  • So priče, kanalizatorji moje jeze pravi naslovnik ali ne? Večkrat si dovolimo več v odnosih, kjer se počutimo bolj varne in sprejete, morda tudi, kjer imamo nekakšno moč, kot npr. v vlogi partnerja, starša …
  • Glede na razplet, bi prihodnje reagirala enako? Če ne, kako bi? Najlažje je biti general po vojni, a vendar, ko analiziramo lastne odzive, nam analiza preteklih odzivov pove nekaj o naših vzrokih za iritiranost. Lahko celo najdemo vzorec, ki ga potem opazujemo in čez čas morda spreminjamo, v kolikor nam ne bo več služil.

Ko osvetlimo odgovore na ta vprašanja nam počasi postane vse bolj jasno, kaj je bil vzrok naše iritiranosti in jeze, ter kaj potem povod, za našo reakcijo. Vse pa ima seveda svoje posledice na odnose z drugimi in na odnos samih s sabo. Več, kot imamo tudi sami agresivnih, glasnih, destruktivnih odzivov v situacijah, prej tudi začnemo verjeti o sebi, da smo taka oseba, ki drugače v situaciji ne zmore reagirati. Pa je to res? To je le naučeni vzorec, ki ga lahko premostimo, če si dovolimo odločati se o svojih reakcijah. Pa si?

Avtor fotografije: Stuart Miles. Vir: FreeDigitalPhotos.net