“Mami, a dovoliš, da jutri cel dan manjkam od pouka? Cel razred bo šprical.” 

Če naletimo na tako vprašanje vnaprej, smo zares lahko celo veseli, saj nas je otrok, mladostnik vprašal za mnenje, dovoljenje, čeprav v resnici nas je zgolj obvestil o svojem prihajajočem vedenju. Vprašanje tukaj pa je, kako bomo reagirali.

Špricanje pouka je ona od štirih oblik odklanjanja šole, kot jih opisuje Christopher A. Kearney. O ostalih oblikah bom pisala v prihodnjih strokovnih člankih.

Bodimo iskreni sami s sabo. Skoraj vsak izmed nas je kdaj šprical pouk, pa četudi samo za eno uro. Pa smo vedeli, da ne bi smeli. In tudi, da bodo posledice. Pa vseeno. Je bil draž tega, da manjkamo od pouka večji od teže posledic. Ali pa je bila ena neupravičena ura pri pouku manjše zlo, kot slaba ocena. Kakorkoli že, vemo, kako je špricati pouk. In vemo tudi, da “cel razred je/bo šprical” je redko odraz realnosti, saj se vedno najde kdo, ki si tega na nek način ne more privoščiti (bodisi zaradi lastnega strahu ali zaradi obetanja groznih posledic).

Obstaja pa seveda razlika ali gre za to, da se otrok samostojno odloči in edini izostane od pouka ali pa je to nekako organizirano in skupinsko špricanje pouka. Pri slednjem gre tudi za pritisk vrstnikov. V vsakem primeru pa bo pritisk prišel od nekod. Če bo mladostnik pri pouku, bodo sošolci, ki so špricali, lahko gojili neke sorte zamere do “party pooper-ja”, če pa bo drzno izostal od pouka in bodo čas preživeli za prvim vogalom, pa bo cena tega dejanja lahko s krvjo in solzami odplačana kasneje doma na zagovoru pri starših ali v šoli na razredni uri. V vsakem primeru ima tako vedenje posledice. Otrok se torej samo odloča, kaj je zanj trenutno manjše zlo na podlagi tega, kakšne posledice bo lahko nosil, iz celotne palete različnih in mestoma tudi mnogoterih posledic. Biti izključen iz vrstniške skupine ali poslušati nerganje in moraliziranje staršev o tem, kako ne bodo brez šole nič v življenju dosegli, ipd. Soočanje z lastnimi posledicami tega, da jih ni bilo pri pouku (opomini razrednika, težje ocenjevanja znanja naslednjič, zamere pri sošolcih …). Morda ga žene strah pred izključenostjo iz socialne skupine, ali pa strah pred tem, da bo nekaj zabavnega zamudil (“fear of missing out”). Posameznika lahko zavrnejo iz vrstniške skupine zato, ker šprica in zato, ker ne. Povem primer: Lahko manjkaš na vsakem napovedanem ocenjevanju znanja in tako si ti tisti, ki ti je tako vedenje opravičeno in na nek način nisi v enakem položaju kot tvoji sovrstniki, kar ostali lahko zamerijo, ker morajo biti pripravljeni na dnevno napovedano in nenapovedano ocenjevanje znanje. To so običajno mladostniki, ki imajo visoko storilnostno naravnanost in željo po uspehu, kritje pa imajo običajno pri starših, ki tako vedenje razumejo in če ne drugega, vestno pišejo opravičila. Po drugi strani pa je bolj jasna in predvidljiva socialna izključenost posameznika takrat, ko si ne upa špricati pouka in je označen kot “reva” in podobno.

Nek nezavedni občutek imamo, da nekoč seveda bodo špricali pouk. In, zdi se nekako prav, da imajo vsaj enkrat v življenju tako izkušnjo. Problem pa se pojavi, če izostajanje od pouka postane del rednega repertoarja vedenja našega mladostnika, takrat pa ne gre zgolj za skupinsko špricanje in potrebo po uveljavljanju ali samo pripadanju vrstniški skupni, takrat pa gre morda v ozadju za kaj drugega, kar je vredno nasloviti. Običajno mladostniki sicer špricajo pouk za to, ker je drugje bolje, kot v šoli. Zelo preprosto.

Kaj bomo naredili, ko se bomo soočili s tako situacijo v prihodnje, ne glede na to, ali nam jo bo otrok napovedal vnaprej ali se bomo z njo ukvarjali že po “na soncu preživetem dnevu” in s pridobljenimi petimi neopravičenimi urami od pouka? Bomo raziskali razlog? Bomo odvzeli privilegije? Bomo razumeli in/ali sankcionirali? Kako bi si pa želeli, da bi naši starši reagirali, ko smo bili mi na mestu našega otroka zdaj? Vsa ta vprašanja, ki trkajo na vest tako mladostnika in starša … Pa si to res želimo, ko vzgajamo mladostnika? Je ta občutek tisti, ki privede do odgovornega vedenja?

Avtor fotografije: Vlado. Vir: FreeDigitalPhotos.net