Pogled pozitivne psihologije je, da je vse odvisno od tega, na kakšen način bomo gledali na težavo s katero se soočamo. Da naj pazimo pri izrazoslovju, ko težavo poimenujemo problem, se zdi nerešljiva, ko pa ji rečemo izziv, nas spodbudi, da se lotimo reševanja. Pa je res tako? Je res trik za rešitev v tem, kako težavi rečemo?
Pri reševanju problemov gre običajno za objektivno težavo, na katero smo naleteli in je potrebno, da jo čim bolj uspešno in konstruktivno razrešimo v dobrobit vseh vpletenih.
Lev Vigotski, ruski razvojni psiholog, je osnoval koncept območje bližnjega razvoja, kar na področju razvojne psihologije pomeni območje, ki ga otrok lahko doseže le s pomočjo na tem področju višje spoznavno razvitega sovrstnika, starejšega otroka ali odraslega, ne more pa ga doseči sam. To območje mora biti ravno pravšnje, da se otrok v njem lahko uči, ter ne preveliko, da postane frustriran in posledično demotiviran za razvoj. Pa si poglejmo na primeru dojenčka. Štirimesečni dojenček ne bo shodil, pa četudi je ves čas v bližini odraslih in starejših otrok, ki okrog njega hodijo, tekajo in skačejo. Preprosto, njegov spoznavni in motorični razvoj ni na stopnji, da bi tovrstno gibanje lahko osvojil. Povsem drugače pa je, ko se malček že spretno postavlja na noge in že osvaja korake. Takrat mu malce oddaljena igračka ali roka, ki jo želi doseči, predstavlja ravno pravšnjo motivacijo, saj je njegov razvoj že na tej točki, da je ta korak (tako metaforično kot dobesedno) zmožen narediti. Gre torej za to, da malček v taki situaciji predvidi, morda tudi na podlagi izkušnje plazenja in puzanja, da je zmožen premikanja, četudi še ni naredil samostojnega koraka. Tako premikanje mu predstavlja izziv. Njegove sposobnosti, tako objektivno gledano, kot tudi njegov lasten občutek sposobnosti in kompetentnosti je dovolj velik, da hojo zaznava kot izziv, ki se ga loti z igrivostjo in nasmeškom ob podpirajočih odraslih osebah. Ko mu uspe, se občutek lastne kompetentnosti potrdi in ojača. Otrok se razvija in pridobiva na novih izkušnjah.
Povsem drugače pa bi bilo, če bi hojo pričakovali od dojenčka, ki tega v nobenem pogledu ni sposoben. Ko torej druge (večinoma otroke) ali sami sebe silimo v reševanje situacij in doseganje ciljev, se vedno vprašajmo, če je cilj dosegljiv. Zato pogosto slišimo, da si “velike cilje razdelimo na manjše korake”, saj prevelikih preprosto nismo zmožni narediti. Če na ta rek pogledamo sedaj skozi oči Vigotskega, je vse skupaj bolj razumljivo. Sama verjamem, da so situacije, ki jih zaznavam kot težavne, a hkrati sama pri sebi vem, da sem jih morda, če se zberem, česa priučim, ipd. zmožna doseči in preseči, lahko frustrirajoče, a hkrati izjemno gonilo razvoja. Situacije, ki pa so pretežavne, pa v nas vzbudijo občutek nemoči in vdaje, saj presojamo, da jih nikakor nismo sposobni doseči. Tako lahko vidimo preprosto enačbo, ki se glasi:
občutek lastne zaznave kompetentnosti < občutek kompleksnosti, težavnosti situacije = občutek nemoči
Kadar so ti razkoraki manjši, je to naše področje rasti. Ko pa si koraki preveliki, pa nas lahko ohromijo in ne naredimo ničesar, saj energetsko in ekonomično ni vredno vlagati nekam, za kar ocenimo, da je možnost za uspeh praktično ničelna. Če presodimo, da je situacija malenkostno težavnejša od naših kompetenc, je to idealna situacija za osebnostno rast, razvoj, da jo vidimo kot izziv. V primeru pa, da od vas v trenutku zahtevajo, da razumete kvantno fiziko, ki je predavana izmenično v kitajščini in švedščini, pa si mislim, da bi se v prvih minutah predavanja miselno odklopili, saj nas večina trenutno nima teh zmožnosti, da bi to lahko sploh razumela in predavanju sledila. Takrat pa se pojavi problem. To je seveda samo ilustrativni primer, vendar imamo takih situacij v življenju premnogo.
Drug vidik pa je seveda tudi naš lasten pogled nase. Na lastno samopodobo. Na zaznavanje lastnih kompetenc na različnih področjih. Kakšno je naše samovrednotenje … In, hitro vidimo, da bodo osebe z nizkim samospoštovanjem lahko hitreje presodile, da so njihove kompetence za reševanje določene težave premajhne in obupale. Po drugi strani pa se bodo ljudje, ki imajo morda o sebi malo poveličano mnenje, hitreje lotili reševanja problema, čeprav je objektivno gledano zanje pretežko, prenaporno ali kompleksno. Tako vedenje vidimo lahko pri najstnikih, ki želijo sebi in svetu dokazati svojo omnipotentnost (občutek vsemogočnosti in tega, da se jim nič ne more zgoditi, njim pa res ne).
Ko se naslednjič znajdemo pred neko težavo, se vprašajmo, kako se je bomo lotili. Če vidimo, da obupujemo, skušajmo realneje oceniti, ali gre v ozadju za naš pomanjkljiv občutek o lastnih kompetencah ali je naša ocena realna. Pri tem morda povprašajmo tudi osebo, ki nas na tem področju pozna. Njena presoja bo morda bolj objektivna, kot vaša, v primeru, da se slabše vrednotite in situacijo zaznavate kot nerešljiv problem. V primeru pa, da se v situaciji, ko vam drugi govorijo, da bodite previdni, z lahkoto posmehnete in jo vidite zgolj kot izziv, ki vam bo vzel nekaj časa, ustavite in morda preverite, če poznate vse okoliščine situacije.
Omeniti pa velja tudi situacije, ko se nam naloga zdi preprosto preveč enostavna, da se je velikokrat skoraj ne lotimo, ker nam ne predstavlja izziva, področja za rast in razvoj, temveč zgolj kot opravek, kar pa običajno ni dovolj motivirajoče samo po sebi (če nimamo drugih motivatorjev, tako notranjih kot zunanjih), da bi se lotili reševanja take situacije.
Da pa bi premagali situacijo, pa lahko njeno težavnost tudi drugače zaznavamo, kot je morda objektivno in se jo tako lažje lotimo. Saj veste, ko marsikdaj rečemo: “Joj, če bi vedela, da bo to tako kompleksno in dolgotrajno, se tega niti ne bi lotila.” Ko ne poznamo vseh vidikov situacije, se jo morda tudi lažje lotimo, saj vidimo manjše korake, kot v resnici so. In, morda nam ravno ta nevednost pomaga, da uspemo.
Tako da, imajo res prav, ko rečejo, da je vse odvisno od tega, kako ocenimo situacijo in kaj bo potem predstavljala v naših očeh. A zgolj poimenovanje težavne situacije kot “izziv” namesto “problem” nas bo redko pripeljalo do tega, da bo težava rešljiva. Spodbuden in ohrabrujoč pogled na lastne kompetentnosti za razreševanje tega pa zagotovo. Le tega pa krepimo, ko uspešno rešimo izziv ali problem ali težavo ali kakorkoli pač poimenujemo težavno situacijo. Takrat se nekaj nedvomno spremeni in to je naš občutek o lastni zmožnosti, kompetentnosti. Občutimo lahko ponos in dana situacija nam da občutek, da zmoremo, kar je zelo dragocena odskočna deska za podobne situacije v prihodnosti. Morda pa se moramo še kdaj lotiti kakšne situacije, o kateri ne vemo vsega, ali je morda malce bolj težavna …
Avtor fotografije: Jolee G. Vir: FreeDigitalPhotos.net
Ste na facebook-u?