Prosim, Hvala, Oprosti …

Čarobne besede, ki jih vsi dobro poznamo. Z njimi želimo, da je naš otrok vljuden, kulturen, tak, da smo nanj lahko ponosni. Da reče: »Prosim.«, ko želi bombon, da reče: »Hvala.«, ko ga dobi, da reče: »Oprosti.«, ko se zaleti v vrstnika na igrišču, da reče: »Adijo.«, ko se poslovi, da reče: »Dober dan.«, ko nekam pride …

Vse te besede smo si izmislili mi in so del socializacije. Del tega, da smo ljudje kulturna bitja in želimo biti v stiku z ljudmi vljudni. Mlajšim otrokom te besede niso lastne. Nauči se jih lahko kot pesmico, vendar njihovega pomena, ki je preveč abstrakten in njemu tuj, ne razume. To se jasno vidi, ko reče: »Adijo.«, ko nekam pride, in ko reče: »Hvala.«, če nekaj želi. Pojmi so abstraktni, so del nekega kulturnega konstrukta in kot take jih je smiselno tudi razumeti.

»Oprosti …«

Beseda »Oprosti« odraslemu pomeni, da je nekdo priznal, da je ravnal narobe. Želi se pokesati za svoje dejanje in se opravičiti, ker ni želel storiti nič žalega. Socialna norma je, da je oseba s to besedo sprejela odgovornost za svoje dejanje, ter včasih tudi to, da tega več ne bo storila.

Otrok, ki bo rekel »oprosti«, zraven ne bo čutil sočutja, niti se ne bo zavedal, da je nekomu naredil nekaj groznega. S to besedo se ne bo zaobljubil, da takega ali podobnega vedenja ne bo več naredil. Ko otroka na silo učimo, da reče »oprosti« ga običajno zraven ne učimo odgovornosti in s tem sprejemanja posledic njegovega dejanja. Učimo ga, da bo z besedo »oprosti« popravil nastalo škodo. A jo bo res? (Več o učenju odgovornosti za svoja dejanja v članku: Ups … Kaj pa zdaj? ali učenje odgovornosti.)

Bo beseda res popravila nastalo škodo?

Pred kratkim sem na spletu prebrala dober primer, ki jasno ponazarja zgoraj povedano. Kako lahko otroku pokažemo, da samo beseda ne bo rešila slabonamernega dejanja. Otroku zavijemo krožnik v krpo in mu damo kladivo. Rečemo mu, naj z njim udari po krožniku. Ko otrok to le naredi in se krožnik razbije na koščke, mu rečemo, naj zdaj reče: »Oprosti«. Kljub muzanju in upiranju, otroku navadno le uspe šepniti magično besedo. A poglej no, krožnik kljub vsemu ne bo spet cel. Torej ta čarovnija na tak način ne bo delovala in je potreben kak drug ukrep. Tako lahko otrok bolj razume pomen besede »oprosti« in začenja postopoma prevzemati skrb za dejanja, ki jih je storil hote ali ne hote.

Otrok se bo učil večinoma z zgledom. Če se mu boste tudi vi opravičili za napako in se oddolžili, se bo otrok naučil, da svoje napake popravi in to z dejanjem, kot je npr. brisanje mize, ne pa zgolj z besedo »oprosti«, ki še zdaleč ni tako magična, kot jo predstavljamo. Cilj je, da otroka učimo vživljanja v to, kako se počuti oškodovani in odgovornosti, ki jo mora prevzeti za svoja dejanja. To pa bo šlo lažje, če se kakšne take rešitve, kako bi popravil nastalo škodo, otrok domisli kar sam. Recimo, da otrok namenoma polije nekaj po tleh in razbije kozarec. Možnosti je vedno več. Lahko takoj pobriše nastalo škodo. Lahko iz svojega hranilnika povrne škodo za kozarec. Lahko se odloči, da bo zato dva dni celi družini pri vseh obrokih pripravljal pijačo. Pustimo, da je otrok pri tem procesu kreativen, saj bo to tako njemu bolj lastno in bo to nekaj, kar si je sam izbral in bo tako dejanje tudi lažje izvedel. Ob takem učenju in z vašim zgledom bodo besede “prosim, hvala, oprosti” izgovorjene veliko bolj naravno.

Avtor fotografije 1: David Castillo Dominici. Vir: FreeDigitalPhotos.net
Vir fotografije 2: Blacknaija.com