Polila sem sok. Pobriše mama. Zraven utrujeno zavzdihne. Zaletim se z očetovim avtom, dobim pol ure »hude ure«, nato pa vse uredi oče. Naslednjič se spet normalno odpeljem. Ob kuhanju mi juha vzkipi, zelenjava se zažge na posodo. Starejša sestra pospravi in me spodi iz kuhinje. V šoli se stepem s sošolcem, ker mi je vzel puščico. Dobim podpis v beležko. Mama podpiše, nekaj je jezna. Dogodek mine brez večje drame in naslednji teden se stepem zaradi copat …

Res je, da: »Kdor dela, ta tudi greši!« Vendar bistveno je, kaj sem pripravljena narediti, da svoj greh popravim.

Starš kot otrokov odvetnik

Kako se bom oddolžila tistemu, ki sem mu prizadela krivico, naredila škodo. Bodo to namesto mene urejali drugi? Pozoren starš bi se moral zavedati, kaj sporoča svojemu otroku, ko se za vse njegove »napake« opraviči sam. Ko poskuša zgladiti škodo in se pogovarja s starši otrokovih prijateljev, zaradi otrokovega neprimernega vedenja (jezikavost, besni izbruhi, udarci …). Za vsako otrokovo vedenje je njegov odvetnik in poskuša situacijo čim bolj omiliti in prekriti vse posledice otrokovega ravnanja. Pa je to res naloga staršev? Menim, da so starši v položaju, ko učijo svojega otroka, da imajo vedenja dobre ali slabe posledice. In tako mu morajo tudi pokazati, kaj naj naredi takrat, ko je njegovo vedenje privedlo do slabih posledic in ko otrok začuti krivdo ali sram. Ter kaj narediti takrat, ko ima njegovo vedenje pozitivne posledice in otrok lahko občuti ponos.

Vsega tega pa otroka ne bodo naučili, če bodo vse posledice nosili starši sami. Otroku delajo medvedjo uslugo, ko nase prevzemajo posledice otrokovih neprimernih dejanj. Če zamočiš, je edino pravilno, da ukrepaš! Naloga starša je, da otroka nauči, kako naj bo pozoren do drugih živih bitji, stvari in ljudi, tako da začne povezovati svoja dejanja s posledicami, ki jih ima njegovo dejanje na okolico.

Kako popravim, kar sem zamočila?

Včasih so »popravila« nastalih škod enostavna. Če izgubiš žogo, kupiš novo. Če nekomu po nesreči poliješ čaj po obleki, se opravičiš in poskušaš madež oprati. Velikokrat pa ni zgolj samo ena pravilna pot za izravnavo nastale škode. Dajte otroku možnost, da razmišlja o alternativnih rešitvah. Veliko bolj bo tudi motiviran, da nastalo škodo popravi, če se bo lahko domislil svoj predlog rešitve. Učite otroka odgovornosti za svoja dejanja tudi na način, da ga povprašate za njegovo mnenje: »Kako bi pa ti popravil škodo na sosedovi ograji, ki je nastala zaradi tvojega žoganja?« In mu dajte dovolj časa, da lahko o tem razmisli. Otrok se običajno domisli kreativne in dobre ideje, ki ni nujno ta, da bo sosedu pomagal držati žico, medtem ko bo popravljal ograjo. Morda bo predlagal, da mu bo pomagal obirati češnje ali pa da bo peljal njegovega psa na sprehod, ker gospod zaradi sklepov to težje dnevno opravi. Predlog je lahko popolnoma nepovezan z nastalo škodo, hkrati pa daje neko povrnitev tistemu, ki je prizadet zaradi dejanja vašega otroka. Tako se otrok vse bolj zaveda svoje okolice in dejstva, da ni sam na svetu, oz. da imajo njegova vedenja (tako slaba kot dobra) vpliv na ljudi okrog njega. Učimo ga solidarnosti in sočutnosti. Sosed bo tak predlog najverjetneje sprejel, saj bo zadovoljen, da se je »mulc« sploh spomnil, da bi se rad opravičil. Tako bosta obe strani bolj pozorni druga na drugo in otrok bo odigral pomembnejšo vlogo v skupnosti.

Avtor fotografije: prosto dostopna na spletu.