Biti viden in slišan
Osnovno potrebo v družini med vsemi družinskimi člani bi lahko opisali kot biti viden in biti slišan. Potrebo po tem lahko opazite takrat, ko se vaš otrok prosto igra na igrišču in vsake toliko zavpije: »Mami, glej!« Že samo dejstvo, da ste opazili njegov napredek, kako visoko je splezal ali kako daleč je odskočil po spustu po toboganu, ga navda z občutkom, da vam je pomemben, saj vam je mar za njegove male zmage v dnevu.
Tudi najstnik, ko pride iz šole, rad pove, kaj se mu je zgodilo in izrazi svoje mnenje o dogajanju bodisi v družini, razredu ali svetu. Dajmo otroku prostor, da izrazi svoje gledišče, da bo dobil občutek, da nam je njegovo mnenje pomembno, da nas zanima, kaj si on misli. Ko tako tekom dneva dobiva več potrditev od staršev, da so ga opazili, kako je sam pospravil za seboj, so ga slišali, kako je potožil, da se mu je v šoli zgodila krivica in so pokazali zanimanje za njegov čustven svet, otrok dobiva občutek, da je vreden, spoštovan, saj je pomemben svojim staršem.
Biti razumljen, a ne nujno upoštevan
Ko partner ali otrok od nas dobi dovolj občutka, da nam je pomemben, da smo ga večkrat videli ob zanj pomembnih trenutkih, ga slišali, ko je bil čustveno vznemirjen in bili ob njem, ko nas je potreboval, dobi občutek, da je nam zelo važno, kako se on v odnosu z nami počuti.
V takem odnosu se počuti varno in se lahko izraža tako, kot si želi, saj je v sedanjih izkušnjah že dobil potrditev, da je drugim pomembno, kaj si misli. Občutek, da si opažen, da so starši prišli na moj nastop ali samo to, da so me danes videli, da sem sama umila zobe, mi daje notranjo pomiritev. Ni se mi potrebno izpostavljati z neprimernim vedenjem, saj sem dobila že dovolj priznanja in pozornosti ob svojih malih dnevnih uspehih. In tako se otrok preko odnosa drugih do njega uči, kako vzpostaviti zdrav odnos do samega sebe, kar pa je cilj vsakega starševstva – pomagati otroku pri izražanju in pri graditvi dobrega občutka o samemu sebi.
Da bi otroku dala vedeti, da ga razumem, nikakor ni potrebno, da je vsako njegovo mnenje upoštevano in vsaka želja uresničena. Prav je, da otroka slišim, da pogledam iz njegovega zornega kota. Vendar na koncu pa še vedno kot odgovorni odrasli presodim glede na okoliščine, ali bom otrokovo mnenje in željo tudi upoštevala. Otrok ima lahko obilico želja, pa vendar je pomembnejša zdrava odločitev odraslih, kako bodo ravnali. Otrok bo morda res čutil, da ga ne marate, ker mu niste v trgovini kupili nove igrače, čeprav vam je povedal, da si jo močno želi. Iz zamere lahko tako pove, da vam je vseeno zanj in za njegove želje, saj mu nikoli ne ustrežete. Tovrstna reakcija je značilna za otroka, katerega skoraj vsaka (materialna) želja je uresničena in s takimi izjavami izsiljujoče pritiska na starševo ranljivo področje (da sem premalo z otrokom, je prikrajšan, nisem dovolj dober starš …).
V kolikor pa otrok dobiva potrditve in tako našo ljubezen tudi skozi druge kanale (glej članek Kako moj partner ali otrok razume, da je ljubljen?), ne bo omejen zgolj na prejemanje daril kot izkaz ljubezni. Potrebna je jasna ločnica med tem, da razumemo in spoštujemo otrokovo željo in mu hkrati damo vedeti, da četudi se je izrazil, kaj si želi, s tem nismo zavezani, da mu željo tudi izpolnimo. Kot pravi Juul (2013), da s takim vprašanjem izražamo zanimanje za mnenje drugega, za komunikacijo, za navdih, vendar pa vprašujočega ne sme obvezovati, da se po odgovoru tudi avtomatično ravna po njem.
Razmišljanja ob branju: Juul, J. (2013). Reci NE brez slabe vesti. Didakta d.o.o., Radovljica.
Ste na facebook-u?