Zakaj se moj otrok vede tako, kot se?

Starši se pogosto vprašamo: »Zakaj se moj otrok vede tako grdo?« Velikokrat resnično ne vemo, kaj ga žene, da reagira na tako »neprilagojen« način. Brcne, zakriči, udari, se vrže po tleh, iz lepega ugrizne, postane tih, se umakne, noče dotika … in še bi lahko naštevali. Kopica nekih vedenj, ki jih starši sprva ne razumemo, saj ne vemo, čemu so namenjena.

Če sama želim razumeti otroka, se postavim v njegovo kožo. Vprašam se, zakaj bi se jaz vedla tako, kot se vede moj otrok. Kaj bi mene gnalo k temu, da bi v tej situaciji reagirala na enak način, kot je odreagiral on? Starši s pomočjo vživljanja v svojega otroka lahko bolje začutimo njegov položaj in ga morda lažje razumemo.

Če bi odgovor na zgornje vprašanje bil, da sem ugriznila brata zato, ker mi je vzel igračo, sama pa sem še premajhna, da bi mu to povedala, ob enem pa je dretje in vpitje v naši hiši zmerjano, je vedenje bolj razumljivo. Ko se tako vživimo v otroka in pogledamo na situacijo skozi njegove oči, običajno vidimo, kaj je otroka privedlo v neprimerno vedenje. Ali pa recimo, da bi med kosilom, ko je hrana preslana in tega ne znam povedat, začela mazati zelenjavo po mizi, da bi jo čim prej zmanjkalo, ker v naši hiši moramo seveda vse pojesti do konca, sicer ne gremo od mize.

Z ustreznim pogledom na situacijo skozi otrokove oči veliko bolje razumemo njegovo neprimerno vedenje. Ko bolje razumemo vzroke vedenja, lahko v prihodnji situaciji ustrezneje ukrepamo.

Starši vse preveč izhajamo iz svojih predpostavk, zakaj se otrok vede tako, kot se. Velikokrat je za otroka ta »neprimerni način« edina možnost, ki jo bodisi pozna, bodisi je z njo že dosegel svoj cilj.

Otrok, ki že govori, pa velikokrat zelo dobro pove, zakaj se je vedel grdo. Običajno išče vzroke v drugih, kot npr.: »Ona mi je prva nagajala …«. Sposobnost sklepanja in razmišljanja o svojih vedenjih pa je vredno krepiti tudi tako, da otroku damo možnost, da razloži situacijo. Direktno ga vprašamo: »Mark, zakaj si razmazal cvetačo po mizi?« In odgovor poln sramu in slabega občutka najverjetneje bo: »Ker je zanič.« In od tu gremo potem lahko dalje. Ampak vsekakor z otrokom nimamo daljše razprave v trenutni situaciji, v kateri se je neprimerno vedel. V kolikor bi se takrat poglobili v njegovo vedenje, se z njim dolgo pogovarjali, bi otrok dobil pozornost za vedenje, ki ga ne odobravamo in to je ravno nasprotno od tega, kar si želimo. Sporočilo zanj bi bilo, da če razmaže cvetačo po mizi, se mamica z njim dolgo pogovarja. Četudi je pogovor neprijeten, jo ima takrat samo zase. Ob taki priložnosti je koristno otroka naučiti tudi to, da je sam odgovoren za svoja dejanja in tako npr. pobriše cvetačo z mize.

Možen in vse prepogost odgovor pa je tudi seveda: »Ne vem.« Takrat pa mu lahko ponudite možnosti, kot je na primer: »Si bil jezen?«, »Si bil ravno sredi igre, ko je bilo kosilo in ti sedaj ne paše jest?«, »Ti je sestrica nagajala in si jo zato odrinil?«, »Si žalosten, ker ne gremo na obisk k babici?« … Tako lahko otrok sam poišče morebiten vzrok, ki ga je gnal, da je reagiral tako, kot je. Morda bo v naslednji situaciji lahko že sam bolje povedal, kaj se mu dogaja. Vendar, tako kot pri vsaki vzgojni metodi, pa je tudi tu priporočljiva doslednost in vztrajnost, da se otrok lahko navadi na naš nov pristop.