Vaja za spomin skozi vsa življenjska obdobja

Vaja za spomin skozi vsa življenjska obdobja

Otroci po rojstvu razvijajo precejšen del svojih možganskih struktur, pri čemer je vsaka stimulacija, dražljaj ali novo doživetje koristno pri razširjanju sinaptičnih mrež. Nezrele možganske strukture nam onemogočajo, da bi se živo spominjali svojega ranega otroštva. Spomin na prva leta življenja je sestavljen preko različnih slik, pripovedovanj in posnetkov. Večina spominov iz otroštva je torej konglomerat različnih pripovedi sorodnikov, preko katerih smo si rekonstruirali podobo našega otroštva. Ko smo v stiku z otrokom se le redko zavedamo, da tudi on še vedno razvija svoje možganske strukture in prevečkrat pričakujemo, da se bo spomnil npr. lanskega dopusta.

Za osvajanje novega znanja velja, da v proces učenja vključimo čim več čutil, saj bo tako informacija prišla do nas preko različnih kanalov in ima večjo možnost, da si jo bomo dolgoročno zapomnili. Ko otrok spoznava svet, ga sprejema z vsemi čutili. Dojenček začne preizkušati svet z okušanjem vsega, kar ga obkroža. Tako zaznava toploto, okus, obliko predmeta in si o njem ustvari določeno podobo. Kasneje preko okušanja otrok preide na to, da se mora stvari dotakniti, da jo bolje spozna. Dovolimo otroku, da preko dotika spoznava svet. Naj bo umazan in naj poje nekaj mivke, saj ob eksperimentiranju dobiva dragocene informacije o svetu, ki se bodo globlje vtisnile v njegov spomin. Če se spominja, kako je naredil preval in ob tem skoraj padel iz postelje, naj še enkrat naredi preval in podoživi, kako se telo obrne. Pustite mu, da sliši in zaznava zvoke, okuse, vonje. Naj jih poskuša prepoznati in ugotoviti, s čim jih lahko poveže.

Ob tako polnem dnevu ima otrok veliko vtisov, lahko tudi nepovezanih in preveč zapletenih, da bi jih v celoti razumel. Z namenom, da bi otroku pomagali, da krepi svoje možganske strukture, lahko v naš dnevni ritem uvedemo večerni obred ali ritual. Zvečer pred odhodom v posteljo ali v postelji, ko je otrok že umirjen, se skupaj z njim spominjajte dneva in opisujte preživeli dan. Otrok naj pripoveduje, kaj se je v dnevu dogajalo, kaj je videl, kaj naredil, kako se je počutil. Pomagajte mu pri tem, da se spominja dogodkov, tako lepih, kot grenkih. V njem se bo ustvaril polnejši občutek dneva, hkrati pa bo krepil svoje spominske sposobnosti. Če otroku pomaga, lahko tudi nariše svoje dan ali drobce iz dneva in naj pripoveduje ob svoji sliki. H. Ratner (1984; po L. Marjanovič Umek, 2004) ugotavlja pozitivno povezanost med otrokovimi spominskimi sposobnostmi in pogostostjo materinega postavljanja vprašanj o preteklih dogodkih. Večkrat kot se torej z otroki pogovarjamo o njihovih doživetjih, bolj in uspešneje razvijajo svoje spominske strategije in sposobnosti.

David Castillo Dominici8

Spomnite otroka, kaj se mu je v dnevu dogajalo, kdaj je bil navdušen, presenečen, žalosten … S tem mu boste pomagali pri zaznavanju njegovega življenja in hkrati boste še krepili njegove možganske strukture.

Poskrbite, da bo to za oba prijetna aktivnost, ki bo zaokrožila dan in otroka zazibala v spanec. Ne izkoristite te priložnosti za ponovno kaznovanje in moraliziranje, če je otrok v dnevu naredil kaj narobe, zaradi česar ste bili jezni. Takrat ni več trenutek, ko bi prepir pogrevali. Ko se otrok spomni, na svoje neprimerno vedenje, lahko odvrnite raje: »Ja, potem sem bila jezna, ker me nisi ubogal. Mi je pa všeč, kako sva se potem pobotala.« Vsekakor povejte, kakor je bilo, vendar ne odpirajte ponovno razdora med vama, v kolikor vama je prepir uspelo pomiriti.

S starejšimi otroki se lahko pogovarjamo več o njihovem ranem otroštvu, dogodkih v šoli, na počitnicah, zabavah … Ko se z otroki pogovarjamo o preteklosti, lahko bolje razumejo sebe v kontekstu do minevajočega časa. Večkrat ko dogodek obnovimo, boljše in lažje se ga spomnijo. Otroci neverjetno radi pripovedujejo o svojih doživetjih, zato izkoristimo to njihovo željo in jo podkrepimo z različnimi modalitetami dražljajev (ob sliki, video posnetku, risbi, zvoku …).

Dnevi otrok so polni, njihovi možgani dobijo vsak dan veliko novih informacij. Zato otrokom čas teče počasneje, kot odraslemu človeku. Naši dnevi so večinoma podobni, soočamo se z enakimi stresi, aktivnostmi in redko poskusimo kaj novega ali gremo nekam, kjer še nismo bili. Možgani delujejo selektivno, zato ne shranjujejo vseh spominov, saj niso nič novega. Naši dnevi imajo posledično manj novih dražljajev in dan, teden, leto se zdi krajše, saj manj informacij za možgane pomeni krajši čas.

Aktivnost, kot je dnevna refleksija ob večeru, je tako primerna tudi za odrasle. Lahko ob čaju, lahko ob pisanju dnevnika, lahko v pogovoru s partnerjem. Povejta si, kaj sta doživela, kaj je bilo lepo, presenetljivo, dobro v vašem dnevu in podelite, kaj je bilo neprijetno, nadležno, zoprno. Poslušajte še partnerja, da z vami podeli drobce svojega dneva. Ko vemo, kakšen dan je imel naš partner/partnerka za seboj, lažje razumemo njegovo/njeno vedenje in smo si bližje, saj se počutimo tudi veliko bolj del tega njegovega/njenega oz. skupnega življenja.


Vir:

Marjanovič Umek, L. (2004). Spoznavni razvoj v zgodnjem otroštvu. V Marjanovič Umek, L. in Zupančič, M. (ur.), Razvojna psihologija. Ljubljana: Znanstvenoraziskovalni inštitut Filozofske fakultete.

Avtor fotografije 1: marin. Vir: FreeDigitalPhotos.net

Avtor fotografije 2: David Castillo Dominici. Vir: FreeDigitalPhotos.net

Avtor: |22. oktobra, 2014|Dnevni ritem, Strokovni članki|

O avtorju:

univ. dipl. psihologija in specializantka klinične psihologije z večletnimi izkušnjami pri delu z otroki in starši. Več si preberite v razdelku Kdo sem?.