Starši zelo dobro poznajo vedenja svojega otroka, ki so zanje popolnoma sprejemljiva, četudi bi jih morda kdo drug že dal na »prepovedano listo vedenj«. Zaznajo pa tudi vedenja svojih otrok, ki so drugim običajna, nemoteča, sami pa jih zaznavajo kot »izgubo kontrole«, »grdo se obnaša«, »moj otrok je poreden«.

Otrokova vedenja se vseskozi nahajajo na kontinuumu med tem, da njegovo vedenje sprejmemo, ga zanj celo pohvalimo in med drugo skrajnostjo, ko vedenje absolutno odklanjamo in vsakič znova povzdignemo glas, ko se pojavi.

Lahko kakšno vedenje, dejanje popolnoma sprejemamo ali v celoti zavračamo? Koliko bo globok bazen našega sprejemanja oz. katera vsa vedenja se bodo znašla na črni listi našega neodobravanja, je odvisno od mnogo dejavnikov, kot npr.:

  • od naših in otrokovih osebnih karakteristik
  • od otrokovega vedenja
  • našega trenutnega čustvenega stanja (v kolikor bomo boljše razpoloženi, bomo marsikatero vedenje lahko tudi lažje sprejeli)
  • od zunanjih okoliščin (če se nam mudi, bomo veliko manj potrpežljivi; na obisku otrokovo vedenje, ki ga doma toleriramo, kaznujemo …).

Pogosteje, ko otrok dobiva občutek, da ga starši sprejemajo, večje zaupanje gradi vase in v svet, bolj se počuti prijetno ob ljudeh in še več, lahko raziskuje nove stvari. Otrok si dovoli, da preizkuša, eksperimentira in odkriva, saj od staršev dobiva občutek, da v večji meri sprejemajo njegova dejanja, kar v otrokovih očeh pomeni, da sprejemajo njega kot osebnost. V kolikor pa je skoraj vsako otrokovo vedenje na črnem seznamu, zaradi katerega je otrok zmerjan, manj bo upal eksperimentirati in raziskovati, ter bo tako postajal vse bolj pasiven in zavrt. Otrok dobiva občutek od »sveta« (staršev), da karkoli naredi, je narobe, torej je on tudi slab/-o fant/dekle. Da bi se otrok izognil slabemu občutku o sebi, bo sam sebi vzel možnost za aktivnost in raziskovanje, saj, »če nič ne dela, tudi nič ne more narediti narobe.«

Tako lahko vidimo, da za vedenje, ki nas popolnoma nič ne moti, pri nekaterih starših že opazno utripa rdeča alarmna lučka. V psihološki ambulanti sem opazovala svojo mejo strpnosti do nemirnih in radovednih otrok, kako so raziskovali prostor in težko sedeli pri miru, pa so vseeno lahko opravili pregled, medtem ko so nekateri starši konstantno komentirali: »Usedi se že na stol. Bodi malo pri miru, saj bomo potem šli ven. Si obljubil, da se boš s teto lepo pogovarjal. …«. Brez konca in kraja.

Nekaj povsem drugega pa je sprejemanje otroka, ki je večino časa vedenjsko problematičen, kar pomeni, da kriči, vpije, je veliko bolan, joka … Tako mu je težko nakloniti veliko mero sprejemanja njegovih dejanj ter njega samega. Hitro se znajdemo v začaranem krogu, ko vsako vedenje takega otroka postane za nas problematično in otroka samega doživljamo samo še kot en velik napor.

Pri samem sprejemanju otrokovih vedenj pa tiči tudi past. Čeprav smo sedaj ugotovili, da je dobro, da čim več otrokovih nemotečih vedenj sprejmemo, je to pomembno le, ko jih lahko sprejmemo iskreno. Otroci in mladostniki so neverjetni bralci naše neverbalne govorice in takoj bodo ugotovili, da nismo pristni in da jim dajemo mešana sporočila, ki pa so vzgojno izrazito neprimerna. Primer je lahko večerno odpravljanje v posteljo, ko otrok noče pospravit svojih igrač in iti spat, mama pa je že utrujena in vse kar si želi je, da bi lahko legla v posteljo in prebrala poglavje v knjigi. Vendar se odloči, da bo sprejemala otrokove želje ter mu ugodi (dovoli mu še malo igre in nato pospravi igrače za njim). Velikokrat se starši odločijo tako, ker nimajo moči za prerekanje ali vztrajanje v vnaprej dogovorjenih okvirjih. Vendar ob enem mama postaja iz trenutka v trenutek bolj nestrpna, neučakana in hitro ji postane jasno, da takega vedenja globoko v sebi ne sprejema, zato bi bilo prav, da poskrbi tudi zase. Tako kot otrok, ima tudi starš svoje potrebe, ki jih je potrebno upoštevati.

grafikon_sprejemanje_vedenjaSlika 1. Kontinuum sprejemanja vedenj

Starši sami postavljate določeno vedenje nekam na kontinuum sprejemanja vedenj, bodisi boste vedenje kaznovali bodisi ga boste nagrajevali. Otroku jasno povejmo, katero vedenje odobravamo in katero zavračamo.

  • 1. Vedenje kaznujemo, zmerjamo: »Zelo grdo je bilo, ko si sestro porinil, da je padla. Nočem, da to še ponoviš. Si razumel?«
  • 2. Vedenje preprečimo: »Plošča je vroča, ne dotikaj se je.«
  • 3. Vedenje ignoriramo: Primer: otrok med kosilom zvoni z nogami na stolu. Vedenje samo po sebi ni moteče, zato ga lahko prezremo. Otroku pa je tako gibanje lahko v pomoč, da lažje sedi pri mizi.
  • 4. Vedenje je sprejemljivo: »Ja, seveda, lahko se igraš v luži, če si želiš. Ko te bo zeblo, pridi, da se preoblečeš.«
  • 5. Vedenje nagrajujemo: »Zelo mi je všeč, da si se sam spomnil in pospravil svoje obleke v koš za perilo.«

Ob jasnih odzivih na svoje vedenje bo otrok začel prepoznavati primernejša vedenja, v kolikor bo za njih pohvaljen. Vedenja, ki bodo vzbujala našo pozornost, bodo tudi vedenja, ki se bodo pri otroku pojavljala pogosteje. Predlog spodbujanje pozitivnega ravnanja otrok je torej ta, da v kolikor otrokovo vedenje ni ogrožajoče ali zelo neprimerno, ga raje ignoriramo. Svojo pozornost namenimo vedenju, za katerega bi želeli, da se še večkrat ponovi.

Razmišljanja ob branju: Gordon, T. (1970). Družinski pogovori. Reševanje konfliktov med otroki in starši. Priredila Anica Uranjek (1996). Svetovalni center za otroke, mladostnike in starše, Ljubljana.

Vir fotografije: Pixabay.com