Pošast v omari

Otrokov sanjski in domišljijski svet je poln dogodkov in pojavov, ki si jih še ne zna razložiti, zato se jih večinoma boji. Svet zanj še ni dovolj stabilen in varen, da bi mu lahko zaupal, zato je previden in tipa.

Ko otrok pove, da ga je bilo ponoči strah, ker je sanjal grozno pošast, ki ga je lovila po igrišču, ali da je pod posteljo ponoči nekaj zaškripalo in potem ni mogel več zaspati, mu je potrebno verjeti. To je njegova realnost in tak je svet skozi njegove oči. Takrat je pomembno, da otroka poslušamo in ga vprašamo, kakšna je ta pošast, ki jo je sanjal, ali se boji, da je nekje v stanovanju, njegovi sobi, morda v kopalnici. Skrb, da bi z našim zanimanjem podpihovali njegov strah in divjo domišljijo, je odveč, saj je našega otroka že sedaj strah in ta strah je zanj povsem resničen. Velja podobno, kot je morda vas strah pajkov, vožnje z letalom, da ste pozabili zakleniti avto, da vas bo nadrejeni ošteval … Strah je realen in z njim se je potrebno ukvarjati. V takem primeru je pomembno, da otroku damo možnost, da svoj strah opiše, še bolje tudi nariše. Tako ta miselna podoba dobi obliko, barvo in postane nečemu podobna.

Ob sliki se lahko z otrokom pogovarjate in dajete njegovi pošasti človeške lastnosti, kot na primer: »Ta pošast ima žalostne oči. Morda pa je njo tudi strah, ali jo nekaj skrbi …«. Ali pa: »Ko te je tako lovila, si je morda želela, da bi se skupaj igrala, ker je bila sama …«. Tako sčasoma lahko otrok pošast, ki je dejansko njegov lastni strah pred svetom, vse bolj razume. Otrok naj svoj strah, pošast, grozne sanje riše toliko časa, dokler je zanj podoba živa in aktualna. Lahko mu berete tudi zgodbe, v katerih nastopajo pošasti, zmaji, prikazni, saj bo preko njih otrok lahko vsakič znova začutil strah in ga tudi po drobcih predeloval. Navadno otroci potem želijo slišati vedno en in isti odsek zgodbe, npr. od tam naprej, ko princ v začaranem gozdu vidi zmaja in se začne z njim bojevat, ter seveda do zaključka, ko princ premaga zmaja in otrok dobi neko lastno zadoščenje, da je boj s pošastjo sicer težak, vendar bitko na koncu lahko dobi.

Jemljite otrokova občutja resno in tako mu boste najbolj pomagali, da se bo čim bolj učinkovito spoprijel s svojimi strahovi.

Skozi tako vedenje otroku sporočamo, da so njegovi občutki za nas pomembni in smo se pripravljeni o njih pogovarjati, ga poslušati in ga s tem razbremeniti njegovih skrbi. Ko podobe v otrokovi okolici postanejo grozne, ga opogumite, da si jih ob svetlobi in v vaši prisotnosti bolje pogleda in se tako prepriča, da je to res samo njegov pulover in da je zaškripalo zaradi odprtega okna. Znak podcenjevanja otrokove stiske bi bil, ko bi mu rekli, da naj si ne izmišljuje, da pošasti ni in da mu nihče nič noče. Otrok bi tem besedam stežka verjel, saj njegova čutila pravijo drugače. Začel bi manj verjeti staršem, ki bi ga na tak način poskušali prepričati, da pošasti ni, saj sam še vedno misli, da se skriva nekje v omari. Ravnanje staršev ob takih trenutkih naj bo čim bolj pomirjajoče in razumevajoče. Otrok naj dobi občutek, da se vi sami ne bojite njegovega strahu, da vas pa zanima, česa se je ustrašil, da mu lahko pri tem pomagate.

Razmišljanja ob branju: Bauer, A. (2008). Pravljice zdravijo. Kako pravljice otrokom krepijo samozavest ter jim pomagajo premagovati strahove in skrbi. Založba Tangram, Ljubljana.