Ob prihodu otroka starša večkrat pozabita na skrb za svoj medsebojni odnos. Dojenček s svojim prihodom zatrese družinske vloge tako, da jih je potrebno na novo oblikovati. Partnerja postaneta starša. A kljub temu moramo še vedno misliti na to, da sta v prvi vrsti partnerja. Otrok najbolj od vsega potrebuje srečna in zadovoljna starša. Preko njunega odnosa se uči o svetu, odnosih, moških in ženskih vlogah, kako se prepirati, kako se ljubiti, kako se poslušati in kako skupaj kuhati, pakirati in biti na dopustu.

Oče in mama – starša. Partner in partnerka – zaveznika. Obe vlogi sta nadvse pomembni in noben vidik ne sme ostati na stranskem tiru. Hitro se ujamemo v zanko, če mislimo, da bo partnerski odnos tekel sam od sebe, četudi se mu trenutno ne posvečamo. Zgodi se, da vso energijo usmerimo v to, da smo postali starši, in se opiramo na dejstvo, da vlogo partnerjev tako ali tako že leta poznamo, ter partnerski odnos počasi zanemarjamo. Nekaj časa bo nosečniška podpora in naklonjenost še držala odnos pokonci, kasneje pa lahko hitro pridemo do konflikta, če me moj partner ne vidi več kot žensko in če v očetu svojega otroka ne morem začutiti iste podpore in razumevanja, kot sem jo pred rojstvom otroka.

Neredko se očetje počutijo odrinjene, saj je njihova partnerka, po novem mama, popolnoma preokupirana z dojenčkom. Ves čas se vrti okrog njega, skrbi za njegove potrebe in si ne vzame več časa niti zase, kaj šele za svojega partnerja. Od njega običajno pričakuje, da bo (ne da bi mu to ustrezno sporočila) »začutil« in vedel, kaj mora storiti v danem trenutku, tako z otrokom, kot tudi zanjo. Če želimo, da je partner kar se da polno vključen v novo družinsko situacijo, je dobro, da mu stojimo ob strani, ko mu je težko menjati plenice, ga skrbi glavica novorojenčka, mu je ponoči zoprno vstajati in ko dete neutolažljivo joka. Moški radi mislijo, da je ženskam vse to početje bolj normalno in bolj domače, in se sami zato izločijo iz te osnovne skrbi za otroka, saj menijo, da otroka ne bodo ustrezno pomirili in uredili, ko bo le-to potrebno. Poudariti velja, da sta oba prvič v teh vlogah in da se oba prvič srečujeta z izzivi starševstva, tako da bi bilo bolje, da bi bila na tej poti zaveznika.

Našo začetno zmedenost zelo radi izkoristijo stari starši, ki navadno z najboljšimi nameni želijo pomagati novo nastali družini. Pomoč pa je večkrat lahko tudi neustrezna, saj so principi starih staršev običajno drugačni od želja in prepričanj staršev, četudi jih še ne znata dobro uresničiti. Krmarjenje med notranjim občutkom, kaj je dobro za otroka, nasveti različnih strokovnjakov, spletnimi klepetalnicami, mnenji prijateljic in babic je lahko tako naporno, da mama zlahka podleže mnenju najbolj prepričljivega. Temu seveda ne gre očitati, saj se v stiski radi oprimemo odrešilne veje. Vendar, v vlogo staršev se ne rodimo, ni nam avtomatsko dano, kaj je najbolje, zato je tudi preveč pričakovati, da bomo takoj imeli odgovor na vsako svojo ali otrokovo stisko. Z rojstvom otroka stopimo na pot učenja in spoznavanja. Kako je biti starš, nam je poznano le preko spominov o vzgoji naših lastnih staršev. Takrat smo verjetno oblikovali misel, da vsaj v kakšnem njihovem ravnanju ne želimo biti taki, kot so bili oni. Torej, imamo podobo, kakšni ne želimo biti, ne vemo pa, kakšni si želimo biti, da bo dobro za nas in našega otroka.

Svoj stil starševstva bomo postopno izoblikovali glede na naša prepričanja in osebnostne lastnosti, ter glede na potrebe otroka. Otrok nam jasno sporoča, kaj najbolj potrebuje in kako ga zadovoljiti. Menim, da če se želimo učiti in spoznavati odnos med sabo in otrokom, kot tudi svoj na novo oblikovan partnerski odnos, se je tega bolje lotiti z radovednostjo in odprtimi očmi ne z nekimi vnaprej danimi predpostavkami. Ni pravilnih in napačnih rešitev. Neko vedenje bi lahko bilo funkcionalno v naši družini, v drugi pa nikakor ne. In tudi obratno. Zato se mi zdi najbolj smotrno, da starša sama odkrivata, kako se spoprijemati z vsakdanjimi stiskami in se čim pogosteje pogovarjata o ravnanju z otrokom, osebnih dilemah in skrbeh, da uskladita svoja prepričanja in tako delujeta bolj složno pri razvijanju njunega otroka v Človeka.

Staršem polagam na srce, da ob prihodu novega družinskega člana ne pozabijo na svojega partnerja in ga ne jemljejo kot samoumevnega. V tem času je pomembno, da so še bolj zavestno usmerjeni na negovanje medsebojnega partnerskega odnosa, da bo lahko trdnejši temelj, ko jih bo odraščanje otroka postavljajo pred različne preizkušnje.

Avtor fotografije: David Castillo Dominici. Vir: FreeDigitalPhotos.net