Raziskovanje samega sebe je drzen in kreativen proces. Si dovolimo vstopiti vanj?
Imate doma prvošolčka, ki letos prvič sede v šolske klopi? Čestitam, pripeljali ste ga čez zgodnje otroštvo in pripravljen je iti v šolo. Prvi dan je velik dogodek in takrat je edini dan, ko greste res tudi vi z otrokom v 1. razred. Vsi ostali dnevi šolanja pa so njegova odgovornost in njegova skrb. Torej, niste vi vsi v 1. razredu, četudi je morda tak občutek, ker se vse vrti okrog šole, vendar je v 1. razredu samo vaš otrok. Tako kot tudi ne greste vsi v službo, ampak gredo samo odrasli, otroci pa v vrtec in šolo. In, naj tako tudi ostane.
Ideja šolanja je, da otrok dozori, se uri, se uči, krepi delovne navade, iznajdljivost, trenira spomin in logične sposobnosti, predvsem pa tudi svoje socialne veščine. Obdobje šolanja je pomembno obdobje v vsakem življenju in prav je, da otroku teh izkušenj ne odvzamemo s tem, ko “hodimo z njim preko vsake naloge in preko vsakega izziva”, brez da mu omogočimo, da se s tem spopade sam. Vsaka prehojena stopnica, ki jo zmoremo sami, je vredna veliko več, kot več tisoč stopnic, preko katerih nas nesejo.
Avtor fotografije: bugtiger. Vir: FreeDigitalPhotos.net
Globoko v gozdu, kamor človeška noga redkokdaj zaide, v duplini hrastovega debla, živi družina gozdnih škratov. Taka, klasična družina, oče in mama škrat ter mali gozdni škratek, ki se je prejšnjo pomlad dobro naučil prave škratovščine (jezika gozdnih škratov) in je šel na prvi sprehod z očetom. Po tem prvem sprehodu pa ga je oče vse bolj začel učiti gozdnih veščin pravih škratov in ga pripravljal na dolgo škratje življenje, ki je bilo pred njim. Škrat Vlad se je učil postavljanja piramide za ogenj iz drevesnih vitic in palic, se učil različnih poti po gozdu, tako da se je orientiral po drevesih, luni, zvezdah, včasih celo oblakih in listih, a to je bilo že precej drzno, če se ni želel izgubiti v širnem in prostranem gozdu. Oče ga je učil lovljenja kobilic za kosilo, nabiranja rečnih rakcev za posebne priložnosti in seveda ločevanja med užitnimi in strupenimi gozdnimi rastlinami, med […]
Vprašanje, ki je skoraj že tako samoumevno retorično, da nihče več ne odgovori nanj. Bližamo se stanju, ki je v Angliji, kjer je pozdrav dveh znancev sestavljen iz: “Hi, how are you?”. Prosim, ne bodite tako čudni, kot sem bila jaz, da sem želela odgovarjati na to vprašanje. Ne, nikogar ne zanima, samo prijazno so pozdravili in grejo zdaj naprej.
Nismo daleč od tega, da tudi pri nas na vprašanje: “Kako si?” ne bo nihče več resno odgovarjal. Tako ali tako je socialno sprejemljiv zgolj pozitiven in kratek odgovor, v stilu: “V redu, hvala. Pa ti?” Za vse ostalo pa zares […]
Ko se za nekaj odločimo, se od ostalih možnosti ločimo. Zato so odločitve tako težke, ker vedno nekaj pomembnega izgubimo.
Poznamo minus-minus konflikt, kjer se odločamo med dvema slabima možnostma, ter izbiramo manjše zlo. Druga možna situacija je plus-plus konflikt, kjer imamo dobre izbire, med seboj enakovredne konkurente, in med temi izločati je lahko zelo težko. Lahko govorimo o izbiri današnjega kosila iz menija, za katero velja, da če naročimo eno jed, za drugo ne bomo imeli prostora v želodcu, tako da bomo prikrajšani za eno izkušnjo, ker si bomo vzeli drugo. In, take male odločitve bolj ali manj spretno delamo večkrat na […]
Aseritvnost je lastnost, za katero si želimo, da bi jo osvojili mi sami, kot tudi, da bi jo osvojili naši otroci. A, glavna značilnosti asertivnosti tudi je, da na miren način postavimo mejo in povemo, ko nam nekaj ne ustreza več.
So nam znani primeri, ko otrok sredi igre reče, da je dovolj? Pa se je zdelo, da se oba zelo zabavata, mečeta kocke v zaboj, a je morda zanj preveč glasno, preveč hitro, preveč intenzivno, ter si tega ne želi početi več. Enako morda, ko ustavi tekanje, žgečkanje, igro z vzglavniki (ang. pillow fight). Morda je preveč vznemirjen in potrebuje […]